Se gremo trgovine ali banke?

Otroci se veliko naučijo ter razvijajo tudi in predvsem skozi igro, zato je zelo pomembno, da imajo kakovostne igrače. Po možnosti takšne »pedagoške«, ki spodbujajo tako telesni kot psihični razvoj. Sliši se krasno.

Toda, če si v spomin prikličem igrače in igre iz svojega otroštva ter jih primerjam z današnjimi visokokakovostnimi igračami in sodobnimi igrami, prav vedno zmagajo stare socialistične igrače in igre. Tisti iz revnejših družin igrač v resnici nismo imeli veliko, toda idej za igro nam nikoli ni zmanjkalo. Sama sem že kot otrok nakazovala naravo tipične astrološke device, ki rada ureja in sortira, zato sem komaj čakala, da se bomo šli banke, knjižnice ali trgovine. Če smo se igrali zunaj, so bili listi iz bližnjega grmovja denar, sicer pa smo poskrbeli, da smo imeli tudi obvezno opremo papir in svinčnike. Če je kdo prinesel delujoč kalkulator, štampiljko ali mamino poteklo osebno izkaznico, je bil naenkrat najbolj bogat med nami. Naravnost oboževala sem tudi igro »gremo se hiške«, ko smo v gozdu ali na dvorišču poskušali »zgraditi« dom: tukaj bo kuhinja (v katero smo prinesli kamenčke in listje namesto hrane), tukaj bo spalnica (ki smo jo z vejami obvezno dobro pometli) in tukaj so vrata (na primer med dvema stebroma ali drevesoma). Če smo imeli več poguma, smo od doma prešvercali tudi kakšno okrasno blazino, lonec in igrače, da smo naš domek tudi primerno opremili. V takšnih hiškah se po navadi nismo veliko igrali, saj je bil proces izdelave veliko zabavnejši. Kot pri kockah lego, ko smo pol ure porabili samo za to, da smo kocke pravično razdelili (ker okno je vsekakor več vredno od navadne kocke), naslednje pol ure po sistemu blagovno-blagovne menjave kocke menjavali (ker smo pri gradnji ugotovili, da bi nujno rabili tisto ograjico, ki jo ima prijatelj), vso preostalo energijo pa potrošili za izgradnjo najboljše hiške, kmetije ali trgovine na svetu. V toplih mesecih seveda ni manjkalo norenja na prostem: skrivanje, policaji lovijo zlikovce, preplezajmo to ograjo, preverimo kaj je v tej luži in kaj če bi kaj ušpičili. Ob koncu osnovne šole smo že imeli barbike in monopoli, toda sama imam najlepše spomine iz otroštva na tiste dni, ko smo ves dan bosonogi preživeli na prostem. Včasih smo zdolgočaseni obsedeli na stopnicah, v oblakih iskali živali, obraze in druge podobe, se smejali petelinu, ki kikirika sredi popoldneva, ter si celo zaupali kakšno težavo.

V tistih časih, ko ni bilo pametnih telefonov, tablic in računalniških igric, risanke pa so bile na televiziji samo zvečer pred poročili in v nedeljo v Živ žavu, smo se otroci igrali drug z drugim. Zato nismo potrebovali ne pedagoških igrač, ne počitniških delavnic in ne pomirjeval, ki poskrbijo, da se otroški možgani spočijejo od vseh silnih vtisov in senzacij, ki jih ponuja sodobni svet na prav vsakem koraku. Zato se sprašujem: ali našim otrokom zares gre bolje, kot je šlo nam, ki smo pred 30 leti skakali pred bloki in se lovili na kmetijah pri babicah in dedkih? Če primerjam svoje otroštvo z otroštvom svojih dveh hčera, sta vsekakor zmagovalki kar se tiče števila igrač, vožnje s kolesom (treba je namreč priznati, da je poganjalček zares odlična predvaja za učenje vožnje s kolesom), poznavanja sodobne tehnologije (zavedam se, da me bosta tukaj kmalu tudi absolutno prerastli) ter obiskov različnih krajev in delavnic (če bi mene pri dveh letih odpeljali v Arboretum, bi verjetno mislila, da sem prišla  v čarobno deželo); da števila fotografij niti ne omenjam. Toda primanjkuje jima ravno to, kar je bilo zame v otroštvu najbolj dragoceno: občutek neomejene svobode (v vrtcu in šoli sta večinoma časa vodeni, da bosta ja dobili dovolj kakovostnih dražljajev iz okolice, medtem ko je doma veliko skušnjav, ki otroke nenehno zaposlujejo) in pravica do dolgočasenja. Zato sem vsakič zelo vesela, ko mi starejša hčerka pojamra, da se dolgočasi. In ko poleti cela družina ob poznih večernih urah pokriti sedimo na terasi in skupaj opazujemo zvezdno nebo. Če se mož spomni in prižge še kakšno baklo, se tudi jaz spet počutim kot otrok, ki se čudi vesoljnim razdaljam in zame prav vedno fascinantnem dejstvu, da ko gledamo v nebo, v resnici opazujemo daljno preteklost, saj je svetloba zvezd, ki so na nebu svetile pred milijoni svetlobnih let, šele zdaj prišla do nas. Morda je v tem trenutku stanje na nebu popolnoma drugačno! Prisluhnite otroku v sebi ter ga brez sramu in zadržkov – v smislu, le kaj si bo otrok mislil o meni, če bom skupaj z njim skakal po postelji ali se valjal po blatu – predstavite svojim otrokom. Zagotovo se boste vsi skupaj noro zabavali. In to brez igrač in pametnih telefonov.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (april 2016).