Sem dovolj dober starš?

(Piše: Viktor Jovanoski)

 

Naloga staršev je omogočiti otroku razvoj v samostojno osebo, ki bo skozi svoje življenje polno razvila in izrazila svoje zmožnosti. Naša dejanja v odnosu do otrok dan za dnem dodajajo kamenček v mozaik, ko si otrok postopoma oblikuje svojo osebnost in razumevanje sveta okoli sebe.

Najpomembneje je, da se otroci največ in najhitreje učijo z zgledom in da smo najmočnejši zgled – starši. Pri tem ne gre za neposredno kopiranje, temveč za vzorce, ki jih v odraslosti prepoznavamo kot znane in zato privlačne. Zato je pomembno, da se starši vprašamo, kakšen zgled dajemo svojim otrokom.

Če smo do otroka grobi in neprijazni, ko od njega kaj zahtevamo, bo tudi otrok do nas ali do drugih v podobnem položaju prav tak. Če starši pogosto prelomimo obljubo do otroka, potem tudi otrok ne bo resno jemal svojih obljub do nas. Oblika komunikacije, kakršna se vzpostavlja med nami in otrokom, mu bo postala domača in bo zato po njej pogosto posegal – in to velja tudi za agresijo, vpitje, kritiziranje, umikanje, zmerjanje ali manipulacijo.

Nekateri primeri vzorcev, ki se prenašajo, do otroka niso neprijazni, pa vendar ne prinašajo (vzgojnih) rezultatov, kakršne smo si obetali. Nekateri starši na primer menijo, da morajo za otroka žrtvovati ves svoj čas, vso svojo energijo, svoje neizpolnjene sanje – dobesedno svoje življenje. Vse to s plemenitim namenom, da bo otroku »bolje, kot je bilo meni«. Toda običajno dosežejo nasprotno. Otrok se pač uči iz starševskega zgleda in tako začne tudi sam zanemarjati svoje sanje, potrebe, meje, svojo samorealizacijo. Žrtvuje se za druge. Pravimo, da ima nizko samospoštovanje, tako kot njegov starš.

Razbijanje starih vzorcev in vpeljava novih je naporen proces, vendar je vloženi trud bogato poplačan: staršu uspe prekiniti vzorec, ki se je v družini morda vlekel že več generacij in se zdaj ne bo prenesel na otroke. Poleg tega izboljša svoje življenje tukaj in zdaj – ne neke imaginarne, oddaljene meglene prihodnosti, v kateri naj bi bilo nekoč vse lepo in prav.

Naloga staršev je, da uredimo svoja življenja in odnose do soljudi. Tako bodo otroci od nas odnesli čim več dobrega. Ni optimalnih in ni popolnih staršev. Cilj naj nam bo postati »dovolj dober starš«, to pa pomeni, da smo zmožni spregledati, kdaj kaj ne deluje, in uvesti ustrezne spremembe. Pomembno se je zavedati, da ne moremo spremeniti otroka, lahko pa spremenimo svoj odnos do njega. In da smo za kakovost tega odnosa odgovorni starši.


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja