Sestrska ljubezen

Včeraj smo (42 + 13 + 9) spet šle v kino na premiero. Tokrat nisem sprožila škandaliziranja kot zadnjič, film je bil več kot primeren za otroke in mladino. Še bolj pa za starše in otroke v paru. Gledale smo krasen švedski film Moja sestra suhica, ki ga vrtijo v ljubljanskem Kinodvoru (Slava mu, da je!).

Film je topla, iskrena, neponarejena, duhovita in ganljiva zgodba o (disfunkcionalni) družini, ljubezni in bolečini. O sestrskih vezeh in lojalnosti, o družinskih razmerjih, o “nevidnih” otrocih*, o osamljenosti, o samodestruktivnosti, o bližini, o življenju. Motnja hranjenja je tu pač le simptom.

Zelo priporočam!!!

 

 

Film čudovito drmne, res ga je za pogledati skupaj z otroki, daje vse sorte iztočnic za pomenljivo debato. Meni se je med drugim zdelo zanimivo, kako je v družinski konstelaciji oče ustrežljivec, ki se boji konflikta, mama pa taodsotna. Cik cak.

Memento:
Tam nekje med 15. in 16. letom sem tudi sama eksperimentirala z motnjami hranjenja, nihala med izbruhi anoreksije in bulimije. Saj ne prav dolgo, vsega skupaj trikrat, štirikrat po par tednov, zato pravim ‘eksperimentirala’, a vendar dovolj, da vem, kako je. O sebi sem mislila slabo, samospoštovanja sem imela bore malo, bila sem pa ipak ‘pridna punčka’, perfekcionistka, dosežkarica in ustrežljivka. In potem pač iščeš izhod. Me je pa med filmom prešinilo, da kaj bi pa naredila, če bi mene kdaj mlajši brat zasačil med bruhanjem. Zelo verjetno, da bi ga tudi jaz (tako kot Katja v filmu Stello) zmanipulirala v molk z izsiljevanjem. Materiala mi pač ni manjkalo, tudi on je iskal svoje (preživetvene) izhode …

Trivia:
Glavni lik v filmu, mlajšo sestro Stello, igra enajstletna Rebecka Josephson, ki je pravnukinja slavnega švedskega igralca Erlanda Josephsona, večkratnega sodelavca Ingmarja Bergmana. Med drugim je Josephson igral v fenomenalnem  Fanny in Alexander, enem najboljših filmov sploh, predvsem pa še enim takim, ki ga je treba gledati skupaj z otroki. Jaz sem si ga takoj dala v načrt za še isti večer, pa je mojo plemenito edukativno agendo žal preprečil skrajno banalen, da ne rečem rutiniran antiklimaks.

Antiklimaks:
Še sploh se mi je zdelo primerno, da gremo gledat ta film o sestrski ljubezni tudi zato, ker imam dve hčerki in sta tudi onidve torej sestri. Na skrivaj sem si naivno mislila, da bi ju lahko kaj navdahnil. Vsaj mene je dejansko ganil.
No ja, do avta smo iz kina potrebovale dobrih 5 minut. In niti minuto dlje ni trajalo, ko sem se že slišala, kako se derem: “Pa kako preklet se morta po TAKEM filmu tko brezveze dr***!”

K sreči sem se kmalu spet ovedla, da je tudi vse to sestrsko preigravanje večinoma – ljubezen.

 

Ivana Gradišnik

ivana žuga

 


*O “nevidnih otrocih” v družinah s tako ali drugače prizadetim sorojencem najdeš več npr. v Družine s kronično bolnimi otroki, Jesper Juul)

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja