Seveda ti zaupam, dokler …

Otroku je treba zaupati, da se lahko nemoteno fizično in psihično razvija. Zaupati, da zmore sam voziti kolo in zaupati, da bo zmogel sam rešiti težavo z bratom.

Itak, da sama zelo zaupam svojima hčerama. Dokler večino reči (no, vsaj tiste pomembne) počneta tako, kot jaz mislim, da je najbolje zanju. To pa ne diši ravno po zaupanju, temveč veliko bolj smrdi po prikriti manipulaciji, ki je slišati nekako takole: seveda ti zaupam, da odločaš sama zase, saj verjamem, da se boš odločila tako, kot je dobro zate – tako kot te jaz vsak dan učim. Če te lepe besede prevedemo: zaupam ti, da boš sledila meni, ki kot odrasla oseba bolj kot ti vem, kaj je dobro zate. Pa smo spet na začetku in daleč od resničnega zaupanja.

»Toda, otrok pa res ne more povsem sam odločati o svojem življenju, saj je vendar otrok. Zato je čisto prav, da mu povsem ne zaupamo in ga prepustimo samemu sebi, temveč se tudi odločamo zanj,« slišim tako glas v sebi kot druge starše, ki ne razumejo moje dileme z zaupanjem otroku. Ja, itak da 3-letniku ne bomo zaupali, da bo sam izklopil televizor, ko bo ene risanke konec, saj vemo, da se pri tej starosti enostavno težko sam kontrolira. Še posebno, ko gre za risanke, ki jih obožuje.

Kaj pa, ko se otrok odloči, da se ne bo opravičil sestri, ki jo je udaril? Mu zaupamo dovolj, da ga ne silimo, da »stori, kar mora in je edino prav«, ter raje pustimo, da težavo v odnosu s sestro reši sam na svoj način? Morda tudi tako, da se pretvarja, da se ni nič zgodilo. Zaupamo njegovi sestri, da mu bo zmogla povedati, da je užaljena, jezna in se ne želi več igrati z njim? In potem brez besed opazovati, kako se bo sin odzval ter se lotil težave, ki jo je prej poskušal ignorirati in pomesti pod preprogo? Morda se bo sestra strinjala z njegovo igro: ker je v resnici pozabila na bratov udarec, ker se je odločila, da temu ne bo namenjala posebne pozornosti, saj bi se raje igrala, ali morda tudi zato, ker se brata boji konfrontirati. Kaj menimo: kaj hči zares zmore in kje zares potrebuje našo pomoč?

K zaupanju spada tudi sprejemanje in predvsem dopuščanje napak, ki jih je pri otrocih, ki življenje šele spoznavajo, logično en velik kup. Toda starši jih vse prevečkrat poskušamo preprečiti, otroka naučiti, da jih bo preskočil in se življenja loteval na bolj »pameten« način. »Če boš storil to in to, se ti bo zagotovo zgodilo to!,« pridigamo vsak dan na vsakem koraku, ko želimo preprečiti, da bi otrok polil mleko, dobil v šoli slabo oceno, se zameril prijatelju, užalil babico … Je zares dobro, da mu preprečujemo vse te življenjske izkušnje, ki sicer res niso prijetne, prijazne, koristne in so morda celo boleče? Če gre za življenje ali otroku grozi resna poškodba, seveda moramo takoj odreagirati in otroka (ali koga drugega pred otrokom) zaščititi, toda večina situacij, ko odrasli dobronamerno vskočimo in se vmešavamo v otrokov odnos do sveta in življenja, ni življenjsko nevarnih. So pa za otroka zelo dragocene, četudi mu prinašajo težave in kdaj tudi bolijo. In kar je najpomembneje: iz vseh teh »napak« se otrok največ nauči in najbolj raste, saj je čisto druga pesem, če ti mama govori, kako grozno je, če te drugi otroci izločijo in se nočejo igrati s tabo, kot če to doživiš na lastni koži, ker z otroki nisi hotel podeliti svojih igrač.

Zato zaupajmo svojim otrokom ne le takrat, ko se »dobro« odločajo, temveč tudi takrat, ko že vnaprej vemo, da jim pot, po kateri so se namenili, ne bo prinesla najboljših rezultatov. Zaupajmo jim, da se bodo ustavili in sami zavili na »boljšo« pot. V resnici jih ne rabimo zaustavljati mi, saj jih bo zaustavilo življenje samo: fizično ali psihično neugodje ali celo bolečina. In ja, to zagotovo ni lahka naloga – gledati, kako otrok dela napake in pri tem pomagati le takrat, ko je otrok našo pomoč pripravljen slišati in sprejeti. Če otroku torej zares zaupamo, moramo njegov »Ne, sam bom.« vzeti smrtno resno, četudi bi mu tako zelo radi pomagali. S tem, ko mu ne pomagamo, mu namreč v resnici najbolj pomagamo.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (oktober 2017).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja