(Jesper Juul)

Zakon o skupnem skrbništvu temelji na smiselnih konceptih, kakršna sta pravičnost in enakopravnost, saj naj bi med drugim zrahljal tradicijo, po kateri se materi v primeru ločitve samodejno dodeli pravica do skrbništva nad otroki.

Toda zakon je v mnogih pogledih postal zgled, kako lahko celo z najboljšimi nameni silno zapletemo življenje tistim, ki naj bi jim pomagali.

Psihološko gledano je koncept skupnega skrbništva v marsičem povsem absurden, saj v praksi od nekdanjih zakoncev zahteva neznansko visoko raven medosebnih veščin in pripravljenosti na sodelovanje, pa tudi visoko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti. Ker večina zakonov med drugim razpade prav zato, ker partnerja ne premoreta teh temeljnih prvin ali ker jih ne znata udejanjati v praksi, se lahko upravičeno vprašamo, ali je razumno pričakovati, da bodo po ločitvi nenadoma vzcvetele.

Shema je običajno začrtana tako, da si starši »delijo« otroke, kar pomeni, da so pri vsakem od staršev nastanjeni približno enak čas. Stanje položaja zagotovo ne olajša – še posebno ne otrokom. Iz tega izhaja, da se v sistemu skupnega skrbništva skriva precej nevarnosti in pasti. Pomembno se jih je zavedati, ko se odločate o skrbništvu nad otroki ali če ste se znašli v ureditvi, ki ni zadovoljiva.

Partnerstvo in starševstvo

Ko si ločen, je zelo pomembno, da sprejmeš dejstvo, da je partnerstva konec. To pomeni, da se nimaš več pravice vmešavati v zasebno življenje drugega in da izgubiš priložnost, da bi lahko dejavno pomagal navdihovati njegovo življenje.

Na prvi pogled se to dejstvo lahko zdi očitno in povsem neproblematično, vendar pogosto ugotovimo, da je ravno to tisto najtežje za osebi, ki sta se ločili, za kar je seveda več razlogov. Kadar na nekoga več let poskušaš vplivati – ali ga celo poskušaš spremeniti, da bi se razmerje popravilo, je težko na lepem nehati.

Jasno je, da je stanje še posebno težko, kadar mora nekdanji partner ostati najpomembnejša oseba v življenju tvojih otrok. Kako lahko z gotovostjo zaupamo otroke človeku, ki smo ga sami imeli za destruktivnega?

In vendar je za uspešno skupno skrbništvo izjemno pomembno, da se nekdanja partnerja držita vsaksebi in ne posegata v življenje drugega. To tudi pomeni, da moramo pogosto prevzeti odgovornost za svoj neuspeh: da nama v skupnem življenju ni uspelo navdihniti in vplivati na življenje drugega. Te grenke pilule ni lahko požreti, zlasti ne v prvih letih po ločitvi, ko se večina še vedno rada osredotoča na napake in pomanjkljivosti nekdanjega partnerja. To ni najlažja pot do odraslosti, vendar je nujna.

Zato je pametno, da se ne vmešavate v zasebno in osebno življenje drugega, tako kot je pametno reči ne, kadar drugi začuti potrebo po tem, da bi se vam zaupal. Da bi res lahko tako ravnali, je običajno treba prevzeti nase še eno veliko odgovornost: odgovornost, da smo prav to osebo izbrali za očeta ali za mamo svojih otrok. Sami se lahko ločimo od očeta ali matere svojih otrok, naši otroci pa bodo še naprej imeli istega očeta ali mamo do konca svojih dni, za kar smo nazadnje odgovorni sami – in nihče drug.

Sodelovanje

Ko gre za otroke, je dovolj težko sodelovati že osebama, ki živita skupaj in se ljubita. Ko pa skupnosti ni več, morata biti starša zmožna še toliko večje odgovornosti in prilagodljivosti. Med drugim mora biti zato izhodišče za sodelovanje karseda iskreno in resnično, kar pomeni, da mora temeljiti na željah in potrebah obeh odraslih. Ker pa se je v takih situacijah najbolj prepovedano pogovarjati o potrebah in željah odraslih, se večina o njih izreka pod krinko pogovora o tako imenovanih »otrokovih potrebah«. Na ta način postanejo odrasli neiskreni najmanj v dveh pogledih: najprej zato, ker je bil otrok spočet in rojen v ta svet zato, ker je bila to potreba staršev, in potem zato, ker je bila tudi njuna ločitev prav tako spet potreba staršev. Sicer pa je osupljivo, kako starši v tem položaju otrokove potrebe običajno opisujejo tako, da se zdijo izrazito podobne potrebam, kakršne imajo sami.

To ne pomeni, da otrokove potrebe niso pomembne ali da ne bi smele biti pomembne v dogovarjanju, kako bosta starša sodelovala. Pomeni pa, da mora biti temelj, ki bo določal njuno sodelovanje, sestavljen iz potreb in želja odraslih. Prav tako ne pomeni, da so lahko odrasli vselej deležni tistega, kar si jim zahoče, ampak pomeni zgolj to, da je pomembno, da ustvarjajo želje staršev izhodišče za razpravo o rešitvah, ki so najteže uresničljive.
Pogoj za take vrste odgovorno in prožno iskanje rešitev je, da postaneta oba starša tako rekoč »spodobno ločena«. To med drugim vključuje, da nekdanja partnerja – morda tudi s pomočjo od zunaj – razčistita materialne, čustvene in telesne konflikte, ki blokirajo komunikacijo med njima ter vsak pogovor in pogajanje sprevržejo v bitko za premoč. Tu veljajo enako načelo kot v zakonu ali partnerstvu: najboljše, kar lahko storiš za svoje otroke, je to, da storiš nekaj dobrega zase. Načelo še posebno velja, ko so otroci majhni, in torej ne morejo govoriti zase.

Pomembno se je še zavedati, da je sodelovanje lahko močno obremenjeno z osebnimi in geografskimi spremembami. Nekdanji partner utegne zaživeti z novo partnerko, ki vam ni preveč všeč in s katero se otroci ne razumejo, lahko pa se celo izkaže, da novo razmerje ni uspešno, tako da spet pride do ločitve. Ali pa se nekdanja partnerka kljub vsem obljubam in zagotovilom na lepem preseli na drug konec države ali mesta. Nihče od nas ne more sprejemati odločitev, ki bi nas zavezovale za deset ali petnajst let v prihodnost.

Položaj otrok

Nekoč je neki osemnajstletnik ob odločitvi staršev za ločitev izjavil: »Moral bi obstajati zakon, ki bi staršem prepovedal, da se ločijo, preden otroci dopolnijo trideset let.«
Večina otrok tega sveta bi se z njim strinjala. Kljub težavnemu stanju in premnogim sporom imajo vsi otroci eno samo željo: da bi starša naposled le našla rešitev in ostala skupaj. Ločitev pogosto močno okrni otrokovo zmožnost za sodelovanje in zagotovo ne pomaga dejstvo, da si ga starša delita – se pravi, da po večkrat na mesec menja dom in družino.

To ne pomeni, da takšno ureditev odsvetujem ali da trdim, da je škodljiva za otroke. Vse je, kot sem že omenil, odvisno od tega, ali sta starša med sabo temeljito razčistila, kajti sicer otrok konča kot žrtev vojne med staršema.

Četudi je po tej plati položaj urejen, se je treba pripraviti na številne težke situacije, ki zahtevajo sodelovanje, prilagodljivost in tudi sposobnost, da kakšno reč kdaj spregledamo. Posebno mlajši otroci svojim staršem ne znajo povedati: »Poslušaj, zame je zelo naporno, da se moram ves čas prilagajati dvema različnima realnostma. Zato predlagam, da se organizirata tako, da bom lahko dalj časa živel pri enem. Tega ne pravim zato, ker vaju ne bi imel enako rad, ampak zato, ker mi je v vajini ureditvi pretežko sodelovati.«

Otrok bo namesto tega tik pred odhodom k očetu rekel mami: »Nočem k očiju!« ali pa bo ob prihodu k očetu postal nemogoč. Če se v takšni situaciji ne bomo znali ugrizniti v jezik in ne bomo rajši pokazali iskrenega zanimanja za otrokov položaj, je velika verjetnost, da si bomo otrokove izjave pojasnjevali tako, da bodo ustrezale našim potrebam.

Zanesljivo pa se lahko pripravimo na dejstvo, da bo otrok skoraj vedno prvih nekaj dni po prihodu v očetov ali mamin dom užaloščen ali jezen. Stanje je običajno samo odraz dejstva, kako težko je biti otrok ločenih staršev, in ne, kot mnogi zmotno menijo, izraža občutkov, ki jih otrok čuti do tega ali onega starša.

Bodi pozoren na otroka

Pomembno je, da si vzamete čas in pogosto tudi daste pobudo za pogovor z otroki o tem, v kakšen položaj jih spravlja vajina odločitev. Pomembno je včasih vzeti otroka v naročje in mu reči: »Najbrž ti je težko ves čas menjavati družino, kajne?« Tako se otrok počuti uzrtega in začuti, da lahko svobodno izraža svoje želje in občutke. Ni dovolj le vprašati, »ali je kaj narobe?«, saj so otroci običajno preveč zvesti svojim staršem, da bi jim povedali, kar zares čutijo.

Ko otroci postanejo starejši, stari okrog dvanajst ali štirinajst let, je pametno, da se pripravimo na njihovo morebitno vprašanje, ali lahko stalno bivajo pri enem od staršev – običajno pri staršu nasprotnega spola. Če pa sta si starša otroke razdelila, bodo zdaj morda želeli zamenjati bivališče. Odraščanje samo z enim od staršev namreč pripelje do notranjega neravnovesja, večina otrok pa je dovolj modrih, da bodo poskušali ravnovesje ponovno vzpostaviti. To je seveda mogoče, če se starša odkrito zanimata za otrokovo dobro in nista več vpeta v stare bitke za premoč.

Starši in otroci so različni in seveda v enem članku ni mogoče prikazati vse palete možnih odzivov na koncept skupnega skrbništva. Na tem mestu sem poskusil opozoriti na nekaj splošnih okoliščin, na katere je treba paziti. Občutki otrok ali odraslih niso ne demokratični ne pravični. Prav tako niso nedemokratični ali nepravični, ampak se uvrščajo v povsem drugo kategorijo. Ob vsem, kar doslej vemo o izkušnjah otrok, vpletenih v ločitve, in o posledicah, ki jih ima to dogajanje na njihovo življenje, je najbolj ključno, da se starša drug do drugega vedeta civilizirano, kar med drugim pomeni, da sta zmožna videti onkraj svojih občutkov, mnenj in stališč.

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena v rubriki Familylab svetuje na Lumpijevih spletnih straneh.