Slovenska šola – vrednote v teoriji in praksi

(Piše: Marjana Škalič)

Učitelji so pri nas uradniki, kar jim dopušča, da se nekateri obnašajo kot nestrokovnjaki. Predstava o vrednotah, ki jo ima sistem, vpliva na osebe, ki delajo v tem sistemu. In v našem šolskem sistemu je 90% predstav o vrednotah birokratsko obarvanih, profesionalno pa le 10%. Skladno s tem se učitelji in ravnatelji obnašajo kot uradniki, kar pa dalje vodi k temu, da zija med tem, kar je korektno, in tem, kar je pravilno, velika vrzel. Vendar pa šola ne opravi svojih pravih nalog, če je pozorna predvsem na korektnost. (Jesper Juul: Šolski infarkt)

Ob gornjem odstavku takoj pomislim na osnovno šolo, ki so jo precej let obiskovali moji trije otroci. To je šola, o kateri je težko povedati kaj dobrega, še sploh, če se omejim na predmetno stopnjo. Hči je v to šolo hodila od petega razreda naprej, srednji sin od četrtega, najmlajši pa že od prvega. Prva šolska leta najmlajšega so tista, na katera je, po zaslugi učiteljic, tudi nekaj prijetnih spominov. Sama sem izredno hvaležna njegovi prvi učiteljici, ker je najino prvo govorilno uro začela s tem, da mi je opisala, kako vidi mojega sinka po značaju. Prav to si namreč želim od učiteljev – da bi mojega otroka videli kot osebo, ne le kot skupek učnih sposobnosti in dosežkov.

Pozneje se to ni več ponovilo. Govorilne ure zame niso imele več smisla, saj so mi o ocenah in ostalem dogajanju otroci sami sproti poročali, ali pa prinesli obvestila o tekočih dogodkih pisno. Učnih ali vedenjskih težav niso nikoli imeli, zapletov v odnosih z učitelji prav tako ne. Govorilna ura je potem potekala nekako tako: »Kot vidite, so ocene lepe, neopravičenih ur nima, le naj bo še naprej tako priden.« In nič drugega.

Sčasoma sem ugotovila, da nima smisla začeti govoriti z razredničarko ali svetovalno delavko o tem, da je moj otrok večino časa izpostavljen vrstniškemu nadlegovanju in izločanju, kajti nikoli se iz tega ni izcimilo nič dobrega. Kadar so mojemu posredovanju sledili razgovori svetovalne delavke z glavnimi akterji nadlegovanja, je bil edini rezultat to, da so k rednemu nadlegovanju dodali še zmerljivko ‘tožljivec’.

Razredne ure
Kar bi bilo v resnici treba delati, je kontinuirano delo na razredni klimi, na povezanosti v skupini. To se doseže tako, da razrednik redno izvaja razredne ure, kjer se z učenci pogovarja o pomembnih življenjskih temah v povezavi z dogajanjem v razredu, na šoli in širše; lahko se igrajo socialne igre ali počnejo kaj drugega, kar poveže razred kot skupino. Za povezanost je ključnega pomena, da se to dogaja kontinuirano, razredne ure torej ne smejo ‘odpadati’, sicer se proces prekine in doseženo stanje se pomakne nazaj, na nižjo raven.

Takšnih razrednih ur na tej šoli ni bilo, pa tudi ne drugačnih. Večinoma so ‘odpadle’ in so lahko šli pač prej domov, ker ‘se ni bilo nič takega za zmenit.’ Razredno uro so imeli samo, če se je bilo potrebno dogovoriti kaj organizacijskega, kot na primer o športnem dnevu, pa še to so največkrat opravili kar pri predmetu, katerega jih je učila razredničarka.

Klima v razredih in na vsej šoli je bila obupna, nasilje na vsakem koraku, a ga nihče ni hotel videti. Ob pretepih na hodniku med odmori so učiteljice in učitelji hodili mimo, z glavo obrnjeno stran.

Šikaniranja med učenci so pogosto potekala tudi pri urah pouka, a se učitelji na to niso odzivali.

Govorilne ure
En moj poskus pogovora se je končal s še posebej močno lekcijo, da naj te teme v bodoče več ne načenjam, namreč obrnilo se je tako, da sem zlikovec izpadla jaz.

Nisem bila osorna, napadalna ali žaljiva – vedno sem vljudno povedala, kar sem imela povedati. Kljub temu se je razredničarka vedno vnaprej postavila v obrambno držo, kar onemogoča zadovoljujoč izhod. Začela je navadno s tem, da ona ne opaža tega, kar naj bi se po mojih besedah dogajalo v njenem razredu. Ničesar takega ni videla niti slišala. Opisala sem ji več situacij, kjer so bili sošolci izredno nesramni in kruti do mojega otroka. Nato sem povzela, kako vidim dinamiko tega dogajanja: Moj sin je najbolj tih, miren in prijazen učenec, ki nikomur ne bi skrivil lasu, kar pomeni tudi, da se ne zna braniti pred napadi; ostali to izrabijo, da se nad njim izživljajo. (V skupini brez vodstva se pač vzpostavi takšna dinamika; najšibkejšega člana doleti vloga žrtve, nad katero se nekateri ostali znašajo; agresija v sistemih se vedno prenaša navzdol.)

Tega, kar je v oklepaju, nisem izrekla – to bi bila direktna kritika njenega dela, kar pa ni bil moj namen; hotela sem samo prikazati problem in doseči, da bo nekako začela ukrepati. Pri tem sem si nič hudega sluteč pomagala s prispodobo: »Obnašajo se kot trop volkov, ki zavohajo kri (šibkost žrtve) in družno planejo po njej.« To je pri učiteljici izzvalo ogorčenje: »Čakajte, to pa ne bi bilo všeč ostalim staršem, da vi njihove otroke imenujete trop volkov!« V nadaljevanju mi je z očitajočim glasom povedala, da je ta generacija posebna, med drugim tudi po tem, da so v treh oddelkih kar štirje kronični bolniki, ki bodo morali s svojo boleznijo živeti vse življenje! Ta podatek ni bil v ničemer povezan z nadlegovanjem in izločanjem mojega sina, pa vendar ga je navedla kot nekaj, zaradi česar bi se morala jaz počutiti slabo, poleg tega, da sem se neprimerno izrazila o nasilnem dogajanju med učenci.

S to učiteljico nisem nikoli več poskusila navezati pogovora, čeprav je ostala sinova razredničarka do konca šole. Njena nestrokovnost ji je pomagala, da se me je rešila in še naprej opravljala vlogo razrednika v blaženem dremežu brez motenj. Za valeto so učenci te generacije izbrali slogan ‘Vsi za enega, eden za vse’, o tem so tudi družno prepevali. Ne, nismo bruhali ob tem, samo veselili smo se, da je koneeec! Prihajali so boljši časi, saj je bil sin vpisan na gimnazijo, ki jo je že tretje leto obiskovala hčerka, in tako smo vedeli, da je to šola, kjer vrednote tudi zares živijo.

Sestanki za starše
Tako kot razredne ure in govorilne ure so tudi sestanki za starše potekali po principu ‘govorimo samo o formalnih in organizacijskih zadevah, ostalo je tabu’.

Naj je bil to nagovor ravnateljice za starše celotne razredne ali predmetne stopnje, ali pa sestanek staršev oddelka z razredničarko v matični učilnici: nikoli se ni govorilo o vzgojni problematiki, odnosih na šoli ali v razredu, obnašanju učencev, kršenju pravil… res nikoli. Kot da vzgoja, odnosi, klima… ali kaj podobnega ne obstaja, niti problemi in reševanje problemov. Povedali so nam statistiko učnega uspeha za preteklo obdobje, seznanili s programom dela – športni, naravoslovni in kulturni dnevi, šole v naravi, zaključna ekskurzija. Slišali smo imena projektov, v katere je šola vključena, in da so na to ponosni – ne pa tudi, kaj se počne v teh projektih in za kaj so dobri. Glavno, da so – projekti in nazivi; čim več, tem bolje.

Treba se je zavedati, da se ti projekti krešejo na plečih učiteljev, ki niso baterije brez konca, kar pomeni, da jim zavoljo tega zmanjkuje energije za dejavnosti pri pouku. Zmanjka jim predvsem energije za urejanje odnosov med učitelji in med učenci. (Marko Juhant, specialni pedagog)

Vzgojni načrt
Tisto leto, ko so prvič morale vse šole imeti izdelan vzgojni načrt, sem šla na prvi skupni roditeljski sestanek z velikimi pričakovanji, kaj nam bodo povedali o njem. Najbrž nam ga bodo predstavili, povedali, kakšne spremembe se z njim obetajo, lahko bomo dali svoje pripombe in predloge. Seveda sem upala, da bo dokument kaj pripomogel k brzdanju nasilja na šoli.

Najprej je bil nagovor ravnateljice v jedilnici za vse starše. Slišali smo podatke, omenjene zgoraj, ter nekaj o renoviranju nečesa na šoli, za nekaj drugega pa da je žal zmanjkalo denarja. O vzgojnem načrtu pa niti besedice. Pozneje v učilnici z razredničarko – prav tako nič. Razmišljala sem, da sem nekaj narobe razumela, najbrž to še ni zdaj, ampak bomo o tem govorili naslednjič. Vendar nismo nikoli.

Tudi na spletni strani šole vzgojnega načrta nisem našla. Čez čas sem šla pogledat še enkrat, po vztrajnem pregledovanju vseh zavihkov sem ga komajda odkrila na seznamu ‘pravilniki in obrazci’. Tudi danes sem ga ponovno šla iskat in ga spet komaj našla, enakega kot takrat, ko je bil sprejet – 29.5.2009.

‘Vsako leto bomo v okviru vzgojnega načrta na novo opredelili prednostne naloge za tekoče leto’, piše v dokumentu; ‘prednostni nalogi za šolsko leto 2009/10 bosta spoštovanje in doslednost.’… po tem pa ni nobene posodobitve. V naslednjih letih niso več določili nobene prednostne naloge, ali pa so samo pozabili posodobiti verzijo na spletni strani, v njihovih fasciklih pa je ta formalnost urejena? Saj je popolnoma vseeno – tudi v letu 2009/10, tako kot nekaj let prej in potem, na šoli ni bilo opaziti prav nobenega spoštovanja in nobene doslednosti. Vsak dan, ampak res vsak dan, se je na primer dogajalo, da so učitelji napovedali nekaj, kar se potem ni zgodilo. (Naslednjič sprašujem. Če ne utihneš, boš vprašan / boš šel iz razreda.)

Vodja projektnega tima za pripravo vzgojnega načrta je bila učiteljica, ki je čez nekaj mesecev odšla v pokoj – kot da so za to vlogo zavestno izbrali nekoga, ki jim pozneje ne bo težil ‘kaj pa vzgojni načrt?!’.

Vizija in vrednote
Če primerjam, kako ima ta šola zapisane svojo vizijo in vrednote, s tem, kaj se v resnici dogaja za njenimi zidovi, moram ugotoviti, da je stvarnost diametralno nasprotna zapisanemu. Iz obnašanja zaposlenih, ki sem ga lahko opazovala precej let, je razvidno, da jih to nasprotje niti najmanj ne skrbi! Svojo vlogo doživljajo in izvršujejo povsem birokratsko.

Pod plehko zvenečo besedno klobaso, ki naj bi bila vizija šole, na spletni strani piše še:

“Vseskozi nas pri našem delu spremlja poslanstvo, ki ga želimo uresničevati na način, da učencem zagotavljamo pridobivanje kvalitetnega in uporabnega znanja, upoštevajoč učenčeve sposobnosti, da pri njih spodbujamo kritičnost, ustvarjalnost in samostojnost, ter jih opremljamo z vseživljenjskimi znanji, nenazadnje pa si prizadevamo pri učencih razvijati tiste socialne veščine, ki jim omogočajo sodelovanje in delovanje v skupini.” – Kot večletni ‘uporabnik’ njihovih storitev lahko zagotovim, da nič od tega v praksi ne drži.

Je to edina takšna šola?
Malo brskanja in druženja po spletu ali v reali hitro razkrije, da takšna klima na šoli ni kakšna redkost. Odkar pišem o tem, se mi je zgodb na to temo nabralo že lepo število; ljudem namreč odleže, ko vidijo, da niso edini s takšnimi izkušnjami, pa hitro povedo še svojo.

Za ponazoritev bom na kratko obnovila samo eno od takih zgodb, ki jo je povedala neka mamica, zgodila pa se je leta 2012 na razredni stopnji neke slovenske šole:

“Hči je mirna, umetniška duša in kot taka je večkrat v primežu nerazumevanja in norčevanja sošolcev. Preselili smo se in prišla je v novo okolje, novo šolo in med nove sošolce. Že po treh tednih v šoli pride domov – pretepena! Po pogovoru z izmikajočo in jokajočo hčerko se takoj odpravim v šolo, učiteljice ob 12.30 ni več v šoli… odidem domov. Naslednji dan hči ostane doma – z buško in oteklim očesom – jaz pa pred začetkom pouka v šolo. Čakam, zvonec odzvoni, učiteljica pride v službo z desetminutno zamudo in ker je pozna, me hoče ignorirati – sedaj nima časa. Potiho sem ji rekla, da nočem delati scen, če pa želi, grem lahko takoj k ravnatelju in svetovalni službi. Vprašala sem jo, če morda ve, zakaj sem tam in če morda ve, kaj se je prejšnji dan dogajalo v njenem razredu ter kje je bila sama med uro, da ni ničesar opazila. Odgovorila je, da pri njej včeraj ni bilo nič neobičajnega! (Omeniti moram, da je med tem, ko sem jo čakala, prišel k meni deček iz hčerinega razreda in me vprašal, če sem prišla zato, ker je včeraj sošolka mojo hčer pretepla s plastičnim dojenčkom in da učiteljica sošolki ni nič rekla, da tega ne sme početi…)

“Torej včerajšnji pretep v razredu ni za vas nič neobičajnega?” vprašam.

“No, no, saj ni bilo tako hudo! Deklica, ki se je sprla z vašo hčerko, ima pač takšno navado – izhaja namreč iz okolja, kjer se namesto ‘dober dan’ stepejo med seboj! Naj vam pojasnim, da na tej šoli sicer obstaja ničelna toleranca do nasilja!”

Vrednote: teorija in praksa!
Pred nekaj leti sem bila navzoča na prireditvi lokalne prostovoljske organizacije, kjer smo prostovoljci prejeli zahvalo za naše udejstvovanje v preteklem letu. Med nami je bilo tudi nekaj učenk in učencev omenjene šole – ta je v neposredni bližini prostovoljske ustanove in z njo sodeluje. Učenci prostovoljci na primer učijo starejše občane računalniške pismenosti, osnov angleščine in podobno.

Ob tej priložnosti je imela kratek nagovor tudi ravnateljica šole, kot vedno ponosna tudi na ta šolski projekt; povedala je, kako jo veseli, da imajo njihovi učenci priložnost, da tukaj udejanjajo vrednote, o katerih se učijo v šoli!!! Vrednote torej ona razume kot nekaj, česar ne moreš udejanjati kar na vsakem koraku, ampak je treba priložnosti za to prav iskati; v šoli jih očitno ni dovolj. Ni čudno, da je šola Avgijev hlev, ob takšnem razumevanju vrednot…

Izjava ravnateljice je bila v neskladju s stavkom, zapisanim v uvodnem delu vzgojnega načrta:
‘Na podlagi tega je nastala vizija in vrednote šole, ki jih je potrebno doživljati v konkretnih situacijah vsakdanjega življenja in jih zmeraj znova aktualizirati.’ Ah saj res, vzgojni načrt je samo še en papir, ki ga je treba imeti pripravljenega za primer inšpekcijskega nadzora.

Pa se na šoli res učijo o vrednotah – kot teoriji? Nekaj vrstic o njih pa so nemara res zapisali v zvezke pri pouku etike ali kakor se pač ta predmet trenutno imenuje. Naučili so se jih na pamet, odpisali test in nato pozabili.


Zapis je izvorno objavljen na blogu avtorice Marjane Škalič.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja