So konflikti res nekaj slabega?

(Pišejo: Nada Polajžer)

 

Mnogi starši se bojijo, da se v njihovi družini »preveč kregajo«.

Sprašujejo se, ali je z njimi in njihovimi odnosi kaj narobe. Strah pred konflikti izhaja iz (bolj ali manj nezavednega) strahu pred tem, da nas drugi ne bi imeli radi, in bolj racionalne zavesti, da nam destruktivni konflikti, s katerimi se ne znamo spopasti, lahko zelo pokvarijo odnose, ki so nam najpomembnejši – s partnerjem in z otroki. Sodobne družine imajo na voljo malo časa, ki ga lahko prebijejo skupaj, zato si ga nočejo kvariti s prepiri. Vse to so razlogi, ki nas napeljujejo, da probleme rajši pometamo pod preprogo.

V družinskem kontekstu je konflikt preprosto spopad dveh različnih potreb dveh različnih ljudi, ki živita skupaj – nič več in nič manj. Ker smo družinski člani med seboj različni po starosti, spolu, interesih in še marsičem, so v resnici neizbežni in nujni za rast in razvoj odnosa, za spoznavanje sebe in ljudi, ki jih imamo radi. V preteklosti si otroci niso upali izpostavljati lastnih potreb, zato tudi niso vstopali v odkrite konflikte z odraslimi. Danes ni več tako. Danes lahko starši konflikt z otrokom razumemo kot znamenje zaupanja – v konflikt s starejšim in močnejšim si upa vstopiti zato, ker ve, da s tem, ko izraža sebe, ne spravlja v nevarnost odnosa z nami. Da bi nam reševanje konflikta v resnici prineslo olajšanje in nova spoznanja, nam je lahko v pomoč nekaj temeljnih načel:

  • Poglejmo na konflikt kot spopad dveh enakovrednih oseb, ki se vzajemno spoštujeta in iščeta rešitev. Ne obtežimo ga s smrtno resnostjo, zelo dobrodošlo je, če zmoremo v proces vnesti kanček humorja.
  • Kadar smo v konfliktu z otrokom, se zavedajmo, da odrasli velikokrat pozabimo prav na enakovrednost (ne enakopravnost!). Z vzvišene pozicije vsevednega odraslega opredeljujemo konflikt kot pomemben ali ne – ali ga bomo reševali ali pa ga bomo preprosto z ukazom ukinili. »To pa res ni vredno kujanja!« ali »Ni razloga, da si jezen.«
  • Namesto, da se obmetavamo z očitki in si prizadevamo, da bi drugega prepričali v svoj prav, rajši vzpostavimo dialog. To je pogovor, v katerem izrazimo samega sebe in tudi poskušamo izvedeti kaj novega o sebi, o drugem ali o temi, o kateri govorimo. »Rada bi, da greš v posteljo, da se v miru pripravim za jutri, ti pa bi se še rad igral. Imaš kakšen predlog?«
  • Uporabimo t. i. osebno govorico, s katero jasno izrazimo svoje občutke, potrebe in postavimo meje. Da spoznamo sami sebe in da to lahko predstavimo tudi drugim, moramo vedeti, kaj hočemo, česa nočemo, kaj maramo in česa ne. Ne pričakujmo od partnerja ali otrok, da bodo brali med vrsticami, saj nihče ni jasnoviden. Ne obremenjujmo bližnjih z občutki krivde, ki jih vsebujejo zaklinjanja tipa: »Le zakaj so drugi otroci lahko bolj pridni in ubogajo svoje mame?«
  • Poglejmo na konflikt kot na toploto, ki nastaja pri trenju – tako kot toplota, ki izvira iz harmonije, je tudi ta potrebna za občutek resnične bližine v odnosu.

Če nam pri reševanju konfliktov uspeva upoštevati zgornja načela, nas bodo tudi naši možgani nagradili z lepo dozo dopamina – t.i. hormona sreče. Pa ne le to: nevrologi pravijo, da se v procesu konflikta z nam drago osebo, ki ga zmoremo reševati zrelo, s spoštovanjem do sebe in drugega, sprošča nevrotropični faktor BDNF, ki mdr. deluje kot varovalo proti degenerativnim spremembam možganov. Torej brez strahu – vaja dela mojstra!


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja