Sočutje vs. empatija

Večina ljudi spontano in brez težav sočustvuje z otrokom, ki je izgubil mamo.

Vsaj približno se namreč lahko vživimo v veličino otrokove bolečine, če si poskušamo predstavljati, kako bi se sami počutili, če bi kot otroci ostali brez mame. Toda, kaj pa, ko je otrok žalosten, jezen ali prestrašen zaradi nečesa, kar je nam odraslim popolnoma nerazumljivo? V takšnih trenutkih smo iskreno zares težko sočutni, saj enostavno ne moremo sočutiti nekega občutka, ki ga sami nismo nikoli doživeli in si ga niti ne znamo predstavljati. Toda lahko smo pa empatični – sočutni do samega občutka, ki preveva otroka, četudi je vzrok popolnoma izven našega doživljanja sveta.

Sama sem bila vzgojena zelo sočutno, toda velikokrat premalo empatično, zato imam v odnosu do hčerk (in verjetno tudi odraslih) z empatijo velikokrat težave. Se vse prevečkrat zalotim v vlogi razsodnika, ki odloča, kaj je vredno otrokovega joka, jeze ali strahu. Če pa že uspem sprejeti občutke hčera, brez da bi ju prepričevala, da pretiravata, komplicirata in podobno, pa me zame nedoumljivi vzroki tako zmedejo in prestrašijo, da se hitro skrijem za nemirno jezljivostjo. Ker sta obe hčerki hiperobčutljivi, poleg tega pa še izjemno neuklonljivi, mi vsak dan omogočata veliko priložnosti, da treniram svojo zmožnost empatije. Priznam, velikokrat mi je zelo težko. Na primer takrat, ko mlajša skoraj triletnica že pol ure joka in kriči, ker ji ne uspe (ne sami, ne z mojo pomočjo) bombažne pleničke položiti na voziček točno tako, kot si je zamislila. Z vsem svojim telesom mi sporoča, kako zelo ji je to pomembno in kako zelo ji je težko, ker ji ne gre, toda sama vse prevečkrat namesto empatije čutim vse večjo jezo, ker prav nobena rešitev ni prava.

Pa smo tam. Pri rešitvah in nas mamah, ki bi rade vse rešile in lepo spravile v red. Pomirile jok, odstranile jezo in otroke spravile v smeh. Ker vztrajati v “negativnih” občutkih pa res ni prijetno. Toda več kot očitno kdaj zelo potrebno. Tako za otroke kot nas starše. Biti empatičen zagotovo ne pomeni, da otroku, ki je izgubil mamo, poveš, da ga boš jutri peljal v kino gledat strašno zabavno novo risanko. Otrok v tako globoki bolečini potrebuje odraslega, ki je sposoben uzreti in priznati njegovo bolečino brez poskusa, da bi jo zmanjšal, prikril ali se celo pretvarjal, da je ni. Odraslega, ki zmore začutiti otrokovo bolečino in v njej skupaj z otrokom vztrajati tako dolgo, da jo otrok lahko polno izrazi in izživi. Šele potem lahko namreč začuti tudi kaj drugega. Kaj manj bolečega in bolj prijetnega. Če je namreč njegova duša polna žalosti in strahu, enostavno ni prostora za veselje in radost. Tudi odrasli težko začutimo lepoto pomladnega sončnega vzhoda, če v sebi čutimo le zimski mraz in led. In če je že nam odraslim to tako težko, kako šele je težko otrokom, ki še nimajo dovolj življenjskih izkušenj, da bi vedeli, da za vsako zimo pride pomlad. In za vsakim težkim prvim dnem v vrtcu ali šoli nekoliko manj težek drugi ter tretji dan.

In ja, če želimo biti empatični do otrok, ne smemo pozabiti tudi na empatijo do sebe. Do vseh tistih hitečih, zadirčnih in neempatičnih starševskih odzivov. To seveda ne pomeni, da se z empatijo do samih sebe odvežemo odgovornosti za svoje besede, (ne)dejanja in odnos do otroka, toda pomembno je, da se odrešimo krivde. Tiste mučeniške krivde, zaradi katere potem vse prevečkrat rečemo da, četudi mislimo ne. In smo tako še bolj daleč sami od sebe in pravega stika z otrokom ter še bliže novim vzgojnim težavam, ki nas ponovno pahnejo v tiste »zafurane« trenutke. In začarani krog je sklenjen. Odklenemo ga lahko le z empatijo in odgovornostjo, ne pa z rešitvami in krivdo.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (oktober 2016).