Šolski infarkt (Jesper Juul, Mohorjeva Celovec 2014)

„Učitelji, šolarji in starši naj bi skupaj šli na cesto ter demonstrirali proti šolskemu sistemu. Če so to pripravljeni storiti, pridem tudi jaz in bom šel z njimi.“ Jesper Juul

 

Solski_infarkt_200x276pxCena: 20,90 €
Strošek za poštnino: 1,90 €

Za člane Familylabovega vzgojnega kluba
velja dodatni 10% popust na ceno.
 

naročila na: info@familylab.si

Izdala: Mohorjeva družba Celovec, 2014
Uredila: Maja Jug Hartman
Prevedel: Stanislav M. Maršič
Št. strani: 140
Vezava: broširana

 

 

Uvodno razmišljanje dr. Vanje Kiswarday k slovenski izdaji

Spremna beseda Mathiasa Voelcherta 

 

BRANJE ZA POKUŠINO:

 

Kateri šolar ima rad šolo?

 

Dandanes je tako, da otrok samo na začetku njihove šolske poti ni nič strah šole. To pa se večinoma zelo hitro spremeni, kajti šola slej ko prej vztraja pri svoji poziciji moči.

 

Nekateri raziskovalci so ugotovili, da so naše šole prav izredne, vendar samo za 15 % šolarjev. To so prijetna, dobro vzgojena dekleta, o katerih smo že govorili. Ta dekleta, ki se pogosto nagibajo k samouničevalnemu vedenju, saj na primer razvijejo motnje hranjenja, so za šole najljubša, saj jim ne povzročajo nobenih preglavic. S kritičnimi, temperamentnimi otroki shajajo šole veliko slabše.

 

Osnovno vprašanje, o katerem bi se morali enakovredno pogovoriti šola, starši in politiki, je, kako lahko odrasel človek opravlja vodstveno vlogo, ne da bi pri tem prizadel otroke. Kako je mogoče biti voditelj, obenem pa ohranjati meje ter ščititi osebno integriteto vseh udeležencev?

 

Osnovno vprašanje, o katerem bi se morali enakovredno pogovoriti šola, starši in politiki, je, kako lahko odrasel človek opravlja vodstveno vlogo, ne da bi pri tem prizadel otroke.

 

 

Šole v obrambnem položaju

 

Zdi se, da so glede tega šole, nasprotno od staršev, še vedno v obrambnem položaju, kajti krivdo za nastali položaj v enaki meri pripisujejo tako „nemogočim“ šolarjem kakor staršem. Na starše leti pri tem dvojni očitek: po eni strani, tako pravijo, svojih otrok ne vzgajajo pravilno, po drugi strani pa jim zamerijo njihovo kritično držo do šole. In kadar ni mogoče govoriti o slabih otrocih in njihovih lenih starših, mora vlogo grešnega kozla pač prevzeti politika.

 

Iz tega je jasno predvsem nekaj: šoli manjka sposobnost, da bi prevzela osebno odgovornost. Rad bi poudaril, da govorim o sami šoli, ne o učiteljih. Ni dvoma, da so med učitelji čudovite in zavzete osebnosti, in tudi te trpijo zaradi sedanjih razmer. To, kar je neznosno, je naša šolska kultura.

 

Neki avstrijski učitelj je nekoč dejal, da obstaja v primerjavi s časom Marije Terezije ena sama razlika: „Prej so šole uničile veliko otrok in zmanjšale kakovost njihovega življenja, danes pa je prav tako uničenih veliko učiteljev.“

 

Tudi če odmislimo velikanske stroške, ki jih ima družba, nikakor ne bi smeli še naprej dovoljevati, da je v šoli poškodovana integriteta tako velikega števila ljudi. Ni dvoma, da so med učitelji čudovite in zavzete osebnosti, in tudi te trpijo zaradi sedanjih razmer. To, kar je neznosno, je naša šolska kultura.

 

Učitelji pogosto najbolj trpijo med učenci, ki hrupno skačejo v besedo ter hočejo biti neprestano v središču pozornosti. To pa je za skupinsko dinamiko izredno neugodno. Kaj so vzroki za tako vedenje? Ti otroci praviloma izhajajo iz družin zelo izobraženih staršev. Te starše, katerih otroci so vsak trenutek v središču pozornosti, označujem kot nove romantike. Ko ti mali princi in princese stopijo ven v normalen svet, večinoma vsi doživijo šok, zlasti tedaj, ko se znajdejo v kaki skupini, ki jo skoraj izključno oblikujejo drugi mali princi in princese.

 

„Prej so šole uničile veliko otrok in zmanjšale kakovost njihovega življenja, danes pa je prav tako uničenih veliko učiteljev.“

 

 

Odnosna kompetenca namesto obrambne drže

 

Toda šole se še niso naučile, da bi prevzele svoj del odgovornosti ter staršem ponudile pedagoško pomoč in podporo. Namesto tega vztrajajo v vlogi tistega, ki se pritožuje – nad šolarji, starši in politiki –, toda zavrača vsako osebno odgovornost. Najusodnejše je to, da manjka odgovornost do šolarjev. Prav tako kakor pred tridesetimi leti se pritožujejo nad „nemogočimi“ razredi, s katerimi da kratko malo ni mogoče sodelovati. Vendar takih razredov pravzaprav ni. Obstajajo samo slabi odnosi med učitelji in učenci.

 

V bistvu tiči za tem drža neverjetne arogance, ki je globoko ukoreninjena v preteklosti: Jaz kot učitelj sem popoln, toda drugi … Kar predstavljajmo si, da bi se šef velikega podjetja, v katerem prihaja do velikega menjavanja sodelavcev, pritoževal nad tem, da so današnji uslužbenci kratko malo nesposobni.

 

Ta neodgovorna drža šol je za naše otroke boleča. V moji generaciji je bilo običajno, da smo morali šolarji prevzeti nase vso krivdo, medtem ko so učitelji ob konfliktih odvračali od sebe vsakršno odgovornost. In če smo se doma potožili, so se starši praviloma postavili na stran šole. Šole se še niso naučile, da bi prevzele svoj del odgovornosti ter staršem ponudile pedagoško pomoč in podporo.

 

Večja odnosna kompetenca učiteljev pa bi bila dobrodošla za vse, nenazadnje tudi za same učitelje. Pri svojem sodelovanju z združenjem danskih učiteljev in občinami sem z leti spoznal nešteto učiteljev, ki so bili zafrustrirani in izgoreli in ki so jih njihovi učenci vsak dan napadali – verbalno, fizično in duševno.

 

Otroci imajo veliko kompetenc, a ena kompetenca jim manjka: niso sposobni prevzeti odgovornosti za kakovost svojih odnosov z odraslimi. Toda o tem si demokratične šole na Danskem in drugje niso bile na jasnem. Otroci so namreč pridobili že veliko moči in vpliva, in zato so ljudje, odgovorni za šole, mislili, da učenci lahko prevzamejo tudi odgovornost za odnose. Toda za otroke to ni mogoče. Če se otroci srečujejo z odraslimi, ki se izogibajo tej odgovornosti, potem zapolnijo nastali vakuum in na videz prevzamejo oblast. Vendar so nemočni oblastniki, saj so preobremenjeni z vlogo, ki jim je pripadla proti njihovi volji.

 

Če se otroci srečujejo z odraslimi, ki se izogibajo svoji odgovornosti za kakovost odnosov, potem zapolnijo nastali vakuum in na videz prevzamejo oblast. Vendar so nemočni oblastniki, saj so preobremenjeni z vlogo, ki jim je pripadla proti njihovi volji.

 

Preberete lahko še spremno besedo Mathiasa Voelcherta, ustanovitelja in voditelja familylab.de – družinske delavnice v Nemčiji

Trackbacks/Pingbacks

  1. SLOVENSKA ŠOLA – BIROKRATSKI RAJ? | Familylab - […] Učitelji so pri nas uradniki, kar jim dopušča, da se nekateri obnašajo kot nestrokovnjaki. Predstava o vrednotah, ki jo…

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja