Šolski infarkt – spremna beseda Mathiasa Voelcherta

Odlomek iz knjige Jesperja Juula: Šolski infarkt (Mohorjeva družba v Celovcu, 2014)

SPREMNA BESEDA

Solski_infarkt_200x276pxV vsaki šoli so odločilni dejavnik ljudje. Na svetu pač ni nobenega višjega poslanstva, kakor biti učitelj otrok, ki ti zaupajo z vso predanostjo. Ta knjiga daje staršem in učiteljem v roke orodje, ki naj bi jim pomagalo v teh nepreglednih časih pri osebnih odločitvah ter da bi bili kos šolskemu vsakdanjiku oziroma da bi bolje shajali s šolo, kakršna je danes. Poleg tega je v knjigi orisana podoba šole, ki bi se morala spremeniti, da bi lahko izpolnila pričakovanja, ki so pred nami kot družbo. V nasprotju z mišljenjem velikega števila ljudi pa za te spremembe vsekakor niso nujno potrebni dolgoletna prestrukturiranja in spremembe učnih načrtov ali šolske reforme. Zadevajo namreč predvsem sožitje ljudi v šoli, zlasti učiteljev in šolarjev.

Na naslednjih straneh so objavljeni tudi Juulove analize, predlogi in provokacije glede šole kakor tudi pogovori med družinskim terapevtom in zaskrbljenimi starši in tudi dva pogovora Jesperja Juula s šolskim psihologom in ustanoviteljem demokratične šole. V knjigi se avtor zavzema predvsem za šolarje, vendar ni proti učiteljem. V svojem zagovoru, češ da obstoječih razmer v šoli ni več mogoče prenašati, Juul opiše gradnike, ki so potrebni za novo šolo – da šola ne bi bila več ustanova, ki otrokom jemlje naravno veselje do učenja. Za naš šolski sistem sta značilna vse močnejši pritisk in usmerjenost v čisto storilnost, pri čemer postajajo vse večje žrtve resnično razumevanje snovi, posredovanje kompetenc in človeški odnosi. To poraja zafrustrirane, resignirane učitelje, ki pritisk posredujejo naprej, ter obupane starše in otroke, za katere so postale ocene in domače naloge glavni predmet sporov in največji stres.

Juul zastavlja tako staršem kakor učiteljem neprijetno vprašanje, zakaj se vsi pritožujejo nad sistemom, a ga še naprej vestno podpirajo, kot da bi šlo, kakor piše Juul, „za naravni pojav, s katerim se morajo pač sprijazniti“. Juul opogumlja starše, naj odgovornosti za nujno spremembo vzorcev ne pripisujejo še naprej drugim in naj ne pričakujejo, da bo politika poskrbela za to, da se kaj spremeni. Jesper Juul, ki se je tudi sam izobraževal za profesorja verouka in zgodovine ter je dejaven pri nadaljnjem izobraževanju učiteljev, se je tik pred tiskom izvirnika te knjige v nekem pogovoru takole izrekel o tem: „Jasno bi rad povedal, da se morajo naše šole odpovedati samoprevari, češ da so odgovorne samo za glave otrok in je preostalo odvisno izključno od staršev. Šola in učitelji so tako pomemben, vpliven in neposreden sestavni del življenja otrok ter njihovega osebnega in socialnega razvoja, da je že čas, da prevzamejo odgovornost za to. To se lahko zgodi le v tesnem sodelovanju s starši in učenci ter mora temeljiti na vzajemnem osebnem zaupanju, da lahko pride do uspeha. Otroci morajo biti vključeni in njihov glas se mora slišati. Tako otroke kakor starše mora učitelj javno in resno povabiti, kajti dobro počutje otrok je odvisno od dobrih odnosov med ,njihovimiʻ odraslimi. Ne gre za prijeten in obziren odnos, ampak za odnos, ki zmore prenesti tudi konflikte in krize, in pri tem morajo učitelji prevzeti vodstveno vlogo.“

Toda kdor bi v tej knjigi iskal kako metodo, s katero se da šola na hitro ozdraviti, bo razočaran. Kakor pri vseh delih Jesperja Juula tudi pri tej knjigi ne gre za nobeno navodilo, kako se da priti do dobre šole s „petimi lahkimi koraki“ – „five easy steps“. Kdor pričakuje prav to, lahko preneha brati že tukaj. Ta knjiga je, nasprotno, dragocen vodič, ki razlaga, kako lahko starši, učitelji, vodstva šol ter prav tako odločujoče in pristojne osebe na ministrstvih izravnajo pot do sodobne šole, ki bo priznala to, o čemer govorijo sistematične raziskave že od zgodnjih 60. let 20. stoletja: Raven odnosov vpliva na raven vsebine.

Na ravni odnosov poteka 80 % procesov razreševanja problemov med ljudmi, je dejal prof. dr. Paul Watzlawick že pred petdesetimi leti. Toda v šoli smo raven odnosov doslej poskušali izključiti. Učiteljeva strokovna kompetenca kakor tudi njegove metodološke sposobnosti (zanimanje učencev za šolo) so sicer potrebne, toda nikakor niso dovolj, da bi bil zagotovljen uspešen pouk. Če se strinjamo z Watzlawickom, potem to vpliva kvečjemu dvajsetodstotno na učni uspeh. Toda na 80 % učne učinkovitosti – torej učnega uspeha šolarjev – prvenstveno vpliva kakovost odnosov med učitelji in učenci. Pogoj za uspešen pouk v najboljšem smislu besede so torej dobri, zaupni odnosi med učitelji in učenci.

Šolo si delamo težjo, kot je potrebno. Poglejmo, kaj se dogaja po koncu šolanja. „Vse preverjanje znanja, ki ga mladi ljudje pet let po koncu šole še obvladajo, ne pove nič drugega kakor to, da se izkoristek šolskega sistema nagiba proti ničli,“ ugotavlja raziskovalec možganov prof. dr. Gerhard Roth, nekdanji predsednik Ustanove nemškega ljudstva za študij (Studienstiftung des Deutschen Volkes). Publikacije Nemške industrijske in trgovinske zbornice (Deutscher Industrie- und Handelskammertag) pričajo, da skoraj polovica podjetnikov pripisuje večjo vrednost „dobrim osebnim in socialnim kompetencam“ kakor pa šolskemu uspehu. „Za 71 % podjetnikov in kadrovskih referentov je sposobnost za timsko delo najpomembnejša kompetenca, ki jo pričakujejo od absolventov visokih šol. 63 % podjetij označuje samostojnost pri delu kot eno najpomembnejših kompetenc, tej pa sledita predanost delu (60 %) in komunikacijska spretnost (59 %).“

Povsem očitno je torej, da je vsebinsko posredovanje snovi visoko precenjeno. Nekateri od potrebnih ukrepov so zato predvsem razvijanje odnosne kompetence učiteljev, krepitev njihovega občutka zase ter razvijanje njihovih osebnih in strokovnih vodstvenih kompetenc. Na straneh, ki sledijo, Juul te točke obširno predstavlja ter ob tem predloži tudi povsem konkretne spodbude, zlasti glede prevzemanja odgovornosti za kakovost odnosov v razredu.

Pritisk, nezaupanje in kontrola so sestavni del delovnega dne vse preveč učiteljev in učencev – raziskave govorijo o 60 % in več. Vsi psihologi dela vedo: Take razmere delajo človeka bolnega. Raziskovalec možganov prof. dr. Gerald Hüther piše o tem: „Vsaka oblika pritiska vedno pripelje do ponovitve strategij, ki so se že obnesle. Včasih vodijo celo v odzive, ki so se oblikovali že v zgodnjem otroštvu, in – če postane človeku posebej tesno – celo v ponovno pojavitev neprilagojenih odzivov v stiski.“

Nasprotno pa nas zdrave delajo okoliščine, v katerih vidimo smisel svoje dejavnosti, doživljamo samouresničitev in v njih najdemo manevrski prostor za svojo ustvarjalnost, imamo občutek, da nismo nemočni, in ko so okoliščine transparente. Naši učni načrti pa ustvarjajo nasprotno: pospešujejo bulimično učenje (kratkoročno prenajedanje z znanjem, ki ga potem šolar hitro spet izpljune in zatem pozabi) in zahtevajo, da so izpiti tedaj, ko so določeni, ne pa takrat, ko so otroci razumeli snov. (Argumenti, ki sem jih slišal v prid tega, so: „Saj vendar ni mogoče čakati na vsakega. Potrebujemo transferne naloge zaradi selekcije, kajti če snov vsi razumejo in imajo boljše ocene, naj potemtakem vsi študirajo? Morajo biti tudi slabi, če obstajajo dobri.“) Na tem področju imamo še veliko dela.

Učitelji, ki so zainteresirani, da bi dosegli mlade ljudi, ki jih imajo pred seboj, naj bi torej najprej vzpostavili čvrste odnose, preden se otroci sploh lahko od njih česa smiselno naučijo. Vsi priljubljeni učitelji to vedo, saj jih ravno to vedénje dela priljubljene pri otrocih. Zavedanje, kako pomemben je odnos – da se je potem mogoče učiti –, pri izobraževanju učiteljev komajda posredujejo in je povsem podcenjeno. Naše učitelje slabo pripravljamo na stvarnost na naših šolah, in naše šole slabo pripravljajo naše otroke na življenje. Šola si je ustvarila umetno polje, ki je komajda še v stiku s poklicnim življenjem „tam zunaj“. Tak primer so številni maturanti, ki gredo po maturi takoj študirat in bi se po končanem študiju najraje izognili praksi, ker čutijo ali kar vedo, da v poklicu zahtevajo od njih sposobnosti, ki si jih še niso pridobili. Torej jim gre enako kakor večini učiteljev.

Veliko preveč mladostnikov je že zdavnaj izgubilo zaupanje v odrasle, in šola je pri tem odigrala neslavno glavno vlogo. Naloga vseh nas je, da spet vzpostavimo to zaupanje. Družba, ki se obnaša, kakor da velikega odstotka svojih mladih ljudi ne potrebuje, hromi samo sebe in vzgaja svoje lastne rušilce. Družba, ki v šoli izvaja prisilo nad svojimi otroki ter jih hoče prenatrpati z vsebino učnih načrtov, ki ne vzdržijo niti vprašanja, čemu sploh služijo, povzroča brezbrižnost do šole in do samega učenja.

Pri tem je pomanjkanje dobrega vodenja očitno. Obstajajo ljudje, ki so na vodstvenem položaju, in obstajajo ljudje, ki vodijo. Vodstveni ljudje imajo položaj, ki jim daje moč in avtoriteto. Toda navdihujejo nas ljudje, ki zares znajo voditi! Takim učiteljem ne sledimo zato, ker moramo, ampak zato, ker hočemo. Otrok ve: Ta človek ne ravna z menoj tako, da bi se jaz moral zdeti samemu sebi nepristen, ampak dobivam od njega nekaj, kar mi omogoča rast. Od njega se hočem učiti.

Učitelji so se naučili šolarjem govoriti: „Problem pri tebi je …“ in so si nakopičili velik nabor besed, s katerimi ljudem sporočajo, kaj pri njih ni v redu. Pri tem je vsaka oblika govorice, ki jo drugi sliši kot svojo kritiko, tragičen izraz tega, da niso bile zadovoljene govorčeve lastne potrebe. Pri priči bi morali prenehati sramotiti drug drugega.

Naravnanost k osebnostnemu deficitu in razvijanje odnosne kompetence sta nezdružljivi drži. Za poučevanje so potrebni zavezujoči in zaupni odnosi, potrebna sta opogumljanje in spoštovanje. Tedaj vzklije veselje do učenja. To veselje je potrebno, da lahko otroci prestanejo tudi hude čase, ko se učijo delati tudi take stvari, ki jih ne marajo.

Šola se lahko spremeni le sama – sama, toda ne samo ona. Ta sistem, ki se je vzpostavil, je preveč tog, lagoden in v obrambni drži. Spremembo morajo pripraviti vsi udeleženi učitelji, starši in učenci. Ti, ki imajo korist od tega, da se nič ne spremeni, se zaenkrat še zanašajo na nesoglasja med udeleženci. Toda stiska nas bo povezala. Na to kažejo številne pobude, kakor na primer tudi familylab s svojimi nadaljnjimi izobraževanji za pedagoge.

Ta knjiga opogumlja starše, naj ne čakajo še kar naprej, da bo politika poskrbela za to, da se bo kaj spremenilo. Knjiga spodbuja starše in učitelje, naj sodelujejo med seboj in naj šolarje resno jemljejo kot sogovornike in soigralce v tem sistemu. Pri tem kaže konkretne poti, kako bi lahko s tem začeli že danes. Kdor išče način, da bi kot zavzeta učiteljica in kot usposobljeni učitelj okrepil svoj odnos do enega najlepših poklicev na svetu, bo našel na naslednjih straneh navdih, ki je potreben, da na novo definiramo šolo in skupno učenje ter postanemo v njenem okolju tudi sami dejavni.


Mathias Voelchert

ustanovitelj in voditelj familylab.de

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja