Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj.

Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala.

V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega.

Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem neke majhne vidne premike pri njej, pa je v sebi vendarle morala zrasti in premagati neke ovire, da je lahko naredila majhen korak? In to ob pregovorni najstniški zmešnjavi v možganih, čustvih, vrednotah?)

Potem je pričela ure in ure gledati japonske risanke in kot obsedena risati like, na las podobne tistim z ekrana, ki niso imeli nobene zveze s projektom. Risala je tudi namesto da bi poslušala med poukom, delala domače naloge in se učila. Uspeh v šoli je bil pomembno pod tistim, ki si ga je obetala. Vsak namig, da z risanjem nadomešča čas, ki bi ga bilo dobro posvetiti šoli, je zavračala z besedami: ‘To delam za projekt’.

Moje nezaupanje vanjo je naraščalo, a sem se zmogla držati tega, da ji ne prigovarjam, izražam svojih dvomov, je sprašujem s tistim zaskrbljenim, prosečim materinskim glasom: ‘Pa kako boš to končala!!!??? Čas teče, ti pa se samo igračkaš in se slepiš, da je to resno delo …!’ Iskala sem načine, kako bi pristopila ‘odraslo’, s pravimi besedami, pravim tonom, ki je ne bi spravil ob živce v trenutku, ko bi jaz odprla usta. Redkokdaj sem našla konstruktivno besedo. Najpogosteje mi ni uspelo.

Spodbudno mišljena vprašanja tu in tam: ‘Kako ti gre pa kaj projekt?’ v lahkotnem tonu so obvisela v zraku in ponavadi sem začutila, kako je hči še preden sem spregovorila, spregledala moje prenarejanje in obupane poskuse, da bi jo usmerila na ‘pravo pot’. Ponavadi  se je odzvala s kratkim: ‘Dobro’ ali pa vprašanje preslišala. Na drugi strani je lahko ure in ure govorila o tem, kako čudovite so risanke in serije, ki jih gleda. Grrrrr…. Kaj naj?

Ostajali sva vsaka na svojem bregu. Jaz sem hrepenela po stiku z njo, po tem, da bi ji bila lahko v podporo in pomoč. To bi me pomirjalo. Ona pa se je odločno ogradila od mene in zahtevala, da se ji približam brez kakršnihkoli pričakovanj in namenov.  Čutila sem napetost med nama in nisem je znala sprostiti.

Na srečo sem o svojih mukah in skrbeh lahko potožila prijateljicam. Ti pogovori so me pomirili, saj se je izkazalo, da vsaka s svojimi najstniki preživlja zelo podobne situacije. Po tem sem ji lahko izrekla nekaj spodbudnih, čustveno nevtralnih in v tistem trenutku povsem iskreno mišljenih stavkov v stilu: ‘Dovolj časa še imaš!, Vem, da ti bo uspelo!’ in po njeni reakciji videla, da so to prave besede.

Razmislila sem o tem, kaj ji zares želim položiti na srce, in se odločila za en sam nasvet, ki sem ji ga povedala resno, iz oči v oči: ”Vidim, da hočeš vse sama. To ne bo šlo. Poišči si kogarkoli, ki te bo spremljal, ti pomagal!”. Pomirilo me je, da sem to lahko izrazila in ko je pozneje sitnarila, da ji ne gre, sem kdaj mimogrede navrgla, da bi morda pomagalo, če se na koga obrne po nasvet in spodbudo. In je na moj očitno primerno serviran predlog obiskala znanca, ljubiteljskega striparja, katerega povratna informacija ji je dala navdih in zagon za delo. (Zmaga! Še vedno lahko nekaj prispevam k življenju svoje najstnice! 🙂 ) In navsezadnje se je le dogovorila za srečanje z mentorjem, po katerem pa sem se morala spopasti z njenim upiranjem in besom, češ da jo ta projekt samo ovira v tem, da bi delala tisto, kar hoče narediti.

Ob njenem potovanju sem podoživljala tudi svoje stiske ob pisanju diplome, še bolj pa sem dvomila v to, da jo bom lahko konstruktivno podpirala pri zaključku dela, ko pa sem se sama pred kratkim odločila, da opustim pisanje specialistične naloge.

Če je nisem želela obremeniti s svojimi neizpolnjenimi ambicijami in negotovostjo, sem ji v sebi morala dovoliti izbiro: lahko se odloči, da te naloge ne konča in sprejme posledice. Izmed njih me je najbolj strašila njena skoraj zanesljiva izguba samozaupanja in samozavesti, pa tudi že sicer občutljivega samospoštovanja. Videti je bilo, da ona o tem ni razmišljala in da se je bolj ukvarjala s tem, kako poiskati čimvečje ugodje in se čimbolje izogniti neprijetnim pritiskom. Resnica pa je bila verjetno ta, da je bilo zanjo razmišljati o morebitnem neuspehu preveč grozeče.

Prepuščanje nadzora in odgovornosti hčeri ni bilo lahko, vendar mi je uspelo. O vsem tem z njo nisem znala govoriti, opazila pa sem, kako so te moje notranje odločitve in razrešitve močno vplivale na to, kako sem jo doživljala in se do nje vedla. Ona se je na spremembe v meni odzivala, kot da bi med nama vseeno tekel dialog in sta se zaradi tega vendarle spremenila tudi ‘melodija’ in vzdušje najinega odnosa, in to na bolje.

Slaba dva meseca pred rokom in ob dejstvu, da se ni v smeri pisanja naloge in dejanskega risanja stripa dogajalo nič konkretnega, me je znova napadel val negotovosti. Tokrat sem pomoč poiskala pri hčerinih profesorjih v šoli (prvikrat v času srednje šole). Po sicer konstruktivni govorilni uri so me iztirile besede učiteljic, da po njunih izkušnjah ob koncu srednje šole in prehodu na fakulteto najstniki močno potrebujejo podporo staršev, nekateri celo to, da starši sedijo ob njih, medtem ko se učijo. Bila sem presenečena, jezna in izgubljena. Presenečena zato, ker sem pričakovala, da sem kot pomoč in podpora pri hčerinem učenju že davno odslužila. Jezilo me je to, da bom v času, ko sem ravno pričela okušati privilegije svobodnejšega življenja s starejšimi otroki, morala sesti za mizo in se odreči novim pridobitvam. Izgubljenost pa je izhajala iz tega, da otroci pri šolskem delu nikoli prej niso potrebovali pomoči … in tega preprosto nisem znala. Naučiti sem se morala nemogoče: pomagati pri šolskem delu najstnici, ki že v osnovi besno zavrača vsakršno starševsko vmešavanje. Ob tem, da se sama zapletam v svoje filme, notranje pritiske, pričakovanja in da je najin odnos že sam po sebi občutljiv.

Na srečo mi je prišla v roke knjižica Manje Kristanc o spodbujanju učenja pri najstnikih. Oprijela sem se priporočil iz knjige in tako sem le sem in tja zgolj postavila kakšno vprašanje, ničesar pričakovala in se urila v potrpežljivosti. Razmišljala sem tudi, da morda sistematično, redno, disciplinirano delo, ki po splošnem mnenju edino prinaša rezultate,  preprosto ni stil moje hčere; da je projekt tako in tako namenjen temu, da ona skozi proces spoznava sebe, svoje vzorce, preference, da se nauči kaj novega o sebi, življenju in izbranem področju. Takšno razmišljanje me je umirjalo in dajalo vsemu (ne)dogajanju smisel.

Medtem ko je sredi decembra neopazno šel mimo priporočeni rok za oddajo projekta, je hči že tipkala na računalnik in zraven godrnjala, kako sovraži vse skupaj.

V začetku novoletnih počitnic, deset dni pred rokom oddaje, je bila pred njo še kopica dela, ki bi ji ob močno znižanih standardih in učinkovitem delu bila morda lahko kos. Jaz sem se trudila brzdati svoje predstave o napetih in napornih praznikih pred nami, hči pa je bila frustrirana, ker se bo morala med počitnicami posvečati projektu. Prve tri dni se mu ni, naslednje štiri se mu je po kakšno uro na dan, kljub temu da smo jo odvezali vseh ostalih obveznosti. Njena stiska in odrevenelost ob zavedanju, da ji ostajajo le še trije dnevi, sta postajali vse otipljivejši in težji, večino časa je brkljala po računalniku in nekaj brala. Težko mi jo je bilo gledati in si prigovarjati: To je njena vaja. Mene ne zadeva. Videti je bilo, kot da se zaradi pritiska ne more premakniti. Če sem si predstavljala, kaj bi jaz potrebovala na njenem mestu, bi bila to oseba, ki bi absolutno zaupala vame, me umirjala, bodrila, spodbujala in ki bi z mano delala korake, ki so težki. No, jaz sem bila prav tako paralizirana razvalina in niti slučajno zmožna za to nalogo. Projekt sem videla kot nedokončan in čutila, da moram nujno vedeti, kaj bom rekla hčeri, če ne uspe zaključiti.

V stiski sem o tem govorila z možem. Izkazalo se je, da on čustveno sploh ni vpleten v to dramo, projekt je pač hčerino delo, njega to ne zadeva. (Pomislila sem kako je brezbrižen, a sem bila vendarle hvaležna za njegovo nevtralnost). Zdelo se mu je pretirano, odveč in nesmiselno, da se jaz tako čustveno odzivam in se vživljam vanjo. Na srečo sva se uspela izogniti medsebojnim očitkom in prepiru, ki je grozil.

Tako sva skupaj prišla do sklepa, da ji bova v primeru neuspeha rekla, da jo imava rada in nama je pomembna neodvisno od šolskih uspehov. Želiva pa si, da bi bila uspešna zaradi sebe same, svojega lastnega občutka, da zmore. In to sva tudi zares čutila.

V veliko olajšanje mi je bilo, da s hčerino stisko nisem sama in pomirilo me je to, da sem vedela, kako sem se želela odzvati.

V mirnejšem stanju sem se, kot sem ji bila obljubila, lahko lotila lektoriranja njenih okornih nedokončanih besedil, mož pa jo je strogo postavil pred dejstvo, da bo projekt morda uspela zaključiti, če bo le preostale dni dovolj zgodaj vstala in disciplinirano delala, povsem brez gledanja risank in komuniciranja po elektronskih omrežjih (sicer njenih prioritet).

Nalednji trije dnevi so bili sanjski. Jaz sem se odločila odpovedati se počitniškemu lenarjenju in razvedrilu na račun tega, da sem ob hčeri. Ona se je na to odzvala s hvaležnim sodelovanjem. Ob skupnem analiziranju besedila in popravljanju je bilo vzdušje ustvarjalno, veselo, delovno. Doslej se je takšno skupno delo zgodilo zelo redko, če sploh kdaj. Hči ni stokala, da ji zmanjkuje časa in panicirala, da ji ne bo uspelo (kar počne sicer), pač pa se je z občudovanja vrednimi vztrajnostjo, zbranostjo in učinkovitostjo posvečala delu. Kadar je bilo videti, da časa zmanjkuje, sem ji svetovala, kako naj si poišče pomoč in delo delegira … če so ga naprošeni seveda pripravljeni sprejeti 🙂 . Zdi se mi, da smo vsi v družini dihali z njenim projektom na najboljši možen način. Upam, da sta tudi mlajša dva dobila izkušnjo, da je pomoč staršev čisto v redu in da je šolsko delo lahko prijetno.

Projekt je bil dokončan dan pred rokom oddaje že ob desetih zvečer.Kako preprosto je bilo narediti zadnjo piko po tako dolgi in zahtevni poti!

Naslednje jutro me je namesto nasmejane in ponosne hčere pričakal kup slabe volje in spraševanja o smislu mučenja zadnjih dni, saj se je izkazalo, da je potrebno narediti še malenkosten popravek. Spet je bil čas za grizenje v jezik in modro molčanje.

Popoldan, ko je bilo projektno delo že v vezavi, pa samo še sreča, ponos, veselje in radovedna pripravljenost na to, da čez dan, dva svoje delo skupaj s sošolci in sošolkami predstavi svetu. In to ji je izvrstno uspelo!!!

Ob koncu javne predstavitve se je izrecno zahvalila za pomoč – svoji mami.

Ne potrebujem njene hvaležnosti, v večje zadovoljstvo mi je občutek, da sem zmogla in znala v pravih trenutkih biti mama, kakršno je potrebovala.

Ne vem, morda sem na koncu vendarle prevzela del njene odgovornosti nase zato, da sem bila mirna. Vem pa, da se vsi ljudje, še posebno otroci in najstniki, naučimo dati si podporo in spodbudo preko izkušnje, ko smo to dvoje v stiski prejeli od drugih.

Upam, da se je moja hči naučila predvsem tega, da ni čisto sama, da je pomoč smiselno poiskati in da jo lahko dobi (tudi doma ☺).

 

Barbara Brinovec Pribaković

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja