Vedno so me pritegnili zanimivi naslovi komentarjev, člankov, blogov, ki so zapeljivo omrežili oči, popihali na dušo in obljubljali literarni raj. Morda ste imeli podobno izkušnjo kot jaz, da ste bili največkrat po teh privlačnih naslovih razočarani: vsebina se ni skladala z naslovom, naslov je obljubljal preveč, avtor je popolnoma skrenil z bistva, skratka mogoče ste se kot jaz počutili nategnjene. Moj naslov vam po vsej verjetnosti obljublja ravno to.

Ne želim slepomišiti, zato kar hitro k bistvu. Govorim o svojem prvem sinu, ki bo kmalu dopolnil 4 in pol leta. V vrtcu so jih peljali na gledališko predstavo že tri dni nazaj. Ko sem ga prišla iskat in pričakovala izliv besed, kaj so si ogledali, kako je bilo na busu, ali so šli potem na sprehod v mesto, sem dobila le:

“Jaz pa sem se z Dinotom zmenil za obisk, bova vse igrače razmetala in potem vse pospravila, pa še vse bonbone bova pojedla.”

Dddddd! Nevrotični starš v meni ni zmogel slišati povedanega in začela sem ga dobesedno posiljevati z zasliševanjem … se vam je že kdaj zgodilo?

“Ja, kako, a niste bili danes v gledališču? A ste potem šli z busom? A  se je bilo fajn peljat z busom? Ste šli pogledat lučke?”

Iz mene je kar bruhalo, nisem se mogla ustavit, kaj še le da bi sinu pustila do besede. Pameten človeček je presodil, da sem si že sama odgovorila na vsa vprašanja, torej so vse njegove besede odveč. Bil je tiho in korakal ob meni. Grrrr, pa seveda nisem bila srečna … saj mi ni nič povedal!

V štimungi sem ostala še cel dan, potem pa tudi sama pozabila na predstavo in celoten dogodek. Danes zjutraj me vzgojiteljica pocuka: “Ko bi vi vedeli … Žigi je bila ta predstava noro všeč. Ko je sova padla v vodo, se je smejal kot pohan maček, res se je nasmejal do srca, cepetal z nogami in bil nadvse navdušen! Prav posneti bi ga morala!” Hmmm ….

Zamislila sem se in se vprašala, ali mu dovolim trodnevno procesiranje dogodkov, mu dajem prostor in dovoljenje, da mi nekaterih stvari že zdaj ne pove, mu priznavam, da o njem ne potrebujem vedeti vsega, ali mu želim tlakovati pot za intimnost. Svojega sinčka, ki si še ne zna zavezati čevljev, sem pričela sprejemati kot človeka, ki ne čuti potrebe, da vse deli z mano. Uhhh, boli, boli – o tem vem pa vse.

 

Polonca Kosić

Polonca Kosić