Piše: Jesper Juul

Imava tri prisrčne fantke, ki jih imajo vsi radi in ki so zelo navezani drug na drugega. Sama sem bila pri najmlajšem zelo utrujena, ker nismo imeli prostora v vrtcu za starejša dva. A zdaj je vse veliko lažje in končno vsi trije hodijo v vrtec.

Najin največji izziv trenutno so razpoloženje in prehranske navade štiriletnika. To je miren fantek, ki ima rad knjige, sestavljanke, igro in crkljanje, a se veliko pritožuje in cmeri in je pogosto slabe volje. Grobomotorično se je razvijal počasi, pri fini motoriki pa je bil zelo zgoden. Do starosti dveh, treh let je bil običajen „nezahteven“ otrok, zadovoljen in harmoničen in iz okolice je dobival veliko pozitivnih odzivov.

Zadnje leto pa gre takole: zjutraj se pritožuje, da je premalo časa za crkljanje, sitnari, ker si mora očistiti zobe, kuha mulo, ko mu rečeva, naj pohiti, in se cmeri (navadno brez solz), če mu rečeva, naj se poskusi sam obleči – kar sicer zmore, ampak se mu ne ljubi.

Z njim praviloma govoriva mirno, počepneva k njemu in mu razlagava, vendar dosledno vztrajava, da mora najprej poskusiti sam, šele pozneje mu pomagava. To se skoraj vedno konča s kričanjem, jezo in glasnim jokom. Zelo si prizadevava, da bi ga naučila, kako se prijazno izrazi svoje želje in kako naj se loti svojih malih kriz na boljši (drugačen) način.

V vrtcu ima veliko prijateljev, v isti skupini je tudi starejši brat, a pogosto zapusti igro in poišče miren kotiček (to se dogaja tudi doma). Ko ga prideva iskat v vrtec in ga vprašava, kako se je imel, vedno pripoveduje samo o slabih stvareh, kako ga je drug fantek udaril, pa kako je padel in si opraskal koleno, kako se nihče noče igrati z njim. O tem sem govorila z vzgojiteljicami, pa pravijo, da gre samo za posamezne dogodke, večino dneva se igra in se ima lepo.

Pri mizi je izjemno počasen in lahko porabi celo uro ali še več, da poje kos kruha ali kosilo. Mislim, da ne zavlačuje zavestno, gre bolj za to, da se zasanja. Hrano da v usta, potem pa pozabi žvečiti.

Nad hrano se vedno pritožuje že vnaprej in pravi, da mu tisto, kar dobi na krožnik, ni všeč (pri sestavljanju jedilnika lahko sodeluje, a vedno predlaga samo pico ali palačinke). Zdi se mi, da se je preprosto navadil, da se pritožuje, ne pa, da hrane dejansko ne mara. Poskusila sva ga pustiti, da bi se vnos hrane uravnal sam od sebe, pa je shujšal. V družini se veliko posvečamo veselju do hrane, in zdi se nama, da nama je pri drugih dveh otrocih uspelo. Pri srednjem pa imam občutek, da se je takšno odklonilno vedenje „ukoreninilo“.

V naši družini ni posebne naglice. Do lani smo imeli dve zelo intenzivni leti, a zdaj imava dovolj moči in časa za otroke. Štiriletnik morda trpi zaradi tega, ker je imel prej prezaposlene starše, in priznam, da sva bila včasih zadirčna in jezna zaradi njegovega zavlačevanja na vseh koncih. A mislim tudi, da sva si za otroke prizadevala sto petdeset odstotno tudi takrat, ko je bilo najbolj naporno. Imate kakšen nasvet, kako naj štiriletnika preusmeriva iz te negativne smeri?

ODGOVOR: Majhen in osamljen

Prav tako kot vi tudi jaz ne morem vedeti, zakaj počne to, kar počne, a očitno je, da ga nekaj teži in to že dolgo. Ni nujno, da gre za kaj resnega, a vseeno je sooblikovalo njegovo razpoloženje in pogled na svet.

Neznansko naporno je imeti nekoga v družini, ki se vedno osredotoča na slabo in takšen odnos tudi zlahka načne samopodobo staršev. To spet zlahka privede do tega, da njuna mimika, glas ali drža telesa kažeta odklanjanje, z drugimi besedami, krepita negativno vedenje.

Sporočilo za vaju je dokaj jasno: počutim se majhnega in prezrtega. Ni videti, da bi v njegovem življenju dejansko kdaj prišlo do tega, tudi ne to zadnje leto. A včasih lahko tudi zelo kratko obdobje otrokovega življenja močno vpliva na razpoloženje otroka.

Zato vama svetujem, da se ne osredotočata npr. na čiščenje zob ali oblačenje, ampak mu samo pomagata, da se bo spet našel. V kakšnem mirnem trenutku bi mu rekel: „Razumem, da te nekaj moti ali boli. Ne razumem zakaj, ampak si želim, da bi. Težko mi je, da si skoraj ves čas nezadovoljen z življenjem in z nama. Zato bi rad, da bi od zdaj naprej povedal, kaj bi rad, namesto da se pritožuješ, česa ne maraš. Z veseljem ti bova pomagala. Hočeš?“

Pozneje bi mu lahko rekli: „Če te prav razumem, ti življenje trenutno ni v veliko veselje. Ali veš, kaj je narobe?“ Prvič gotovo ne mogel odgovoriti. A pomembno je, da o stvari razmisli in da ve, da tudi vi razmišljate o tem in se zanimate zanj. Prav lahko pa se tudi zgodi, da bo imel odgovor, ki bo odraslim nekaj pomenil.

Ne glede na to, kaj bo odgovoril, je vaša naloga, da mu pomagate. Če si na primer noče sam umiti zob, lahko rečete: „Če hočeš, da ti pomagam, mi reci.“ Ali če vnaprej kritizira hrano: „Kaj bi pa ti najraje?“ Če je odgovor „pico“, preprosto odgovorite: „Danes ne bo šlo.“ In potem usmerite pozornost na kaj drugega.

Po mojih izkušnjah lahko traja nekaj mesecev, da se notranje razpoloženje spremeni. Tudi v tem obdobju bodite potrpežljivi in verjemite, da ste „dovolj dobri“ starši.

* * * * * *

Članek je bil objavljen aprila 2011 v reviji Lepa & zdrava.