Stik z otrokom

Potreba otroka, da je viden, slišan in razumljen, sodi med osnovne eksistencialne potrebe. Novorojenček brez tega, da se poskušamo popolnoma vživeti vanj ter razumeti in zadovoljiti njegove potrebe, ne bi preživel. Ko otrokova popolna odvisnost od nas mine, ga pričnemo ‘vzgajati’: na vsakem koraku ga želimo nečesa naučiti, ga spodbuditi, usmeriti, preusmeriti… Otrok pa poleg tega, da samostojno brez našega vmešavanja spoznava svet, kot tudi, da se z našim jasnim vodstvom uči sobivanja z drugimi, še vedno potrebuje tudi našo brezpogojno ljubečo pozornost in vključenost. Čas za takšen umirjen stik se v našem hitrem načinu življenja izgublja. Prav tako sedanja družba močno pritiska z napredovanjem in cilji: otroke skušamo z ljubeznijo premakniti z mesta, kjer so v tem trenutku, na pozicijo, kjer ‘naj bi bili’. Malo je zaupanja v otroka, da bo napredoval in se razvijal, če ga zgolj podpremo v njegovem ‘tukaj in zdaj’.

Malčku in starejšemu otroku lahko zdravilno pozornost namenjamo tako, da aktivno vstopamo v skupno igro, ki jo vodi otrok, mi pa mu sledimo brez da bi prevzeli nadzor in vajeti, skrbimo le za varnost in preprečujemo morebitno škodo. Pogovarjamo se tako, da  ga aktivno poslušamo, ne sodimo, komentiramo ali usmerjamo, pač pa mu pomagamo razumeti in poglobiti njegovo lastno izkušnjo, razmišljanje, doživetje. Otrok tako izkuša, da je za nas pomemben, se zanimamo zanj, ga imamo radi takšnega, kot je. Ko se aktivno vključimo, ustvarjamo zanj prostor in čas, da sam spoznava, kdo je, kaj čuti, misli, hoče ter varno eksperimentira in udejanja svoje zamisli. Tudi mi odkrivamo njegov notranji svet ter ga zaradi bližine, zaupanja ter poznavanja laže vodimo in mu postavljamo meje. Otrok se tako tudi sam uči, kako lahko z empatijo in zanimanjem stopa v odnose z drugimi.

Za nas, starše, je vstopanje v otrokov svet brez lastne ‘agende’ pogosto težko, zlasti kadar nas vsebina otrokove igre ali doživljanja vznemirja, saj sami nimamo tovrstne izkušnje, Vendar si velja prizadevati. Če se učimo takšen stik vzpostavljati že z malčkom, ga lažje ohranimo tudi s šolarjem in najstnikom.

V vsaki starosti na ta način pomagamo krepiti otrokovo samospoštovanje, ki predstavlja temelj duševnega ravnovesja in psihične odpornosti.

Srečanje vodi Barbara Brinovec Pribaković, univ. dipl. psihologinja, zasebna varuška in certificirana vodja seminarjev Familylab Slovenija.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja