Starši sprašujejo – familylabovci odgovarjajo

JUTRANJE ZAVLAČEVANJE
Jutranji odhodi v vrtec in šolo so pri nas čista katastrofa. Sin in hčerka zavlačujeta z vsem – oblačenjem, zajtrkom, umivanjem, iskanjem igrač in torbe. Vsak dan pridem v službo čisto izžeta. Kako to spremeniti? … beri dalje …

 

TEŽAVE S TAŠČO

Jaz pa nimam nekih večjih težav z otrokom, temveč s taščo, ki se nenehno vtika v vzgojo vnuka. Nekajkrat sem jo že poskušala ustaviti oziroma ji dopovedati, da pač z možem vzgajava po svoje, toda kar noče slišati in nadaljuje z vsiljevanjem svojega prepričanja.
Prišlo je že tako daleč, da se vse bolj izogibam obiskov pri moževih starših, čeprav vem, da se ima vnuk pri babici in dedku lepo. Včasih se počutim, kot da mi hoče vnuka ukrasti, saj takoj, ko ga zagleda, ga zagrabi in sploh ne upošteva mojih navodil. Ne želim biti skregana z moževo »žlahto«, toda hkrati pa nočem tako trpeti vsakič, ko se vidimo. Kaj naj storim? … beri dalje …

 

SRAMEŽLJIV ŠTIRILETNIK

Sem mama štiriletnega fantka, ki je strašno sramežljiv. Kamor koli greva, me ves čas drži za roko, sploh če je v prostoru veliko ljudi. V vrtec sicer rad gre, toda vsako jutro se poslavljava več kot deset minut, saj se nikakor ne more ločiti od mene, še posebno če prideva med zadnjimi. Doma se nekoliko lažje sprosti, toda zgodba se ponovi, ko imamo številčnejše obiske – rojstni dnevi, pikniki ipd. Poskušam ga razumeti in ga ne silim v druženje, toda globoko v sebi nosim strah, da bo tako nežen in občutljiv težko živel v svetu, kjer ga ne bodo vsi tako razumeli kot njegova ljubeča mama. Kako mu lahko pomagam, da bo postal bolj odprt in pogumen fant? … beri dalje …

 

OBUPANA

Odkar sva dobila hčerko, se z možem skoraj vsak dan spreva zaradi vzgoje. Šele zdaj sva v resnici ugotovila, da prihajava iz zelo različnih družin in da imava zato različen pogled na to, kaj je dobro za hči. Sama se zelo trudim sprejeti njegovo drugačnost, toda težko ostanem tiho in se ne vtaknem, ko imata s hčerko težave, saj je mož preprosto preveč strog do nje. Hčerki takrat ponudim tolažbo in ji poskušam razložiti, zakaj se ati vede tako, kot se. Toda mož mi pravi, da sem premehka in da mu z nenehnim vmešavanjem rušim avtoriteto. Rada imam svojega moža in želim si življenja z njim, toda zaradi teh vsakdanjih prepirov okrog vzgoje sem že pomislila na ločitev. Kaj lahko storim, da bo naše družinsko življenje bolj mirno? … beri dalje …

 

DRUŽINSKA JEZA

Bom kar iskreno priznal, da imamo v naši družini vsi težave z jezo oziroma se preveč jezimo. Žena je kolerik, ki se razburi ob vsaki malenkosti, ko sin naredi kaj narobe. In takšnih položajev je vsak dan več kot dovolj, tako da imam na koncu občutek, da je ves dan eno samo »dretje«. Sam se sicer ne razjezim tako hitro, toda kot bi me sin tako dolgo provociral, da na koncu še jaz znorim. In takrat uboga. Kot bi hotel, da nanj kričim, mu grozim in ga včasih celo močno zagrabim, da ustavim kakšno njegovo lumparijo. Toda jaz se ne želim tako vesti do svojega sina, saj se spomnim svojega očeta, ki sem se ga zaradi njegove agresivnosti kot otrok zelo bal. Kaj delamo narobe, da ne moremo zaživeti v miru? … beri dalje …

 

VEČERNO USPAVANJE

Ker imam iz otroštva zelo boleče spomine, ko sem zvečer sama ležala v postelji in me je bilo strah, sem se kot mama odločila, da ne bom otrok silila, da sami zaspijo, če tega še ne zmorejo. Toda hčerka (7) in sin (4) sta vse večja, pa vendar še vedno zahtevata, da grem zvečer z njima v posteljo, da zaspita. Velikokrat potem tudi sama zaspim (pogosto še pred otroki) in težko vstanem, tako da ostanem brez časa zase in za partnerja. To me, pa tudi partnerja, vse bolj jezi, toda ko sem hčerki in sinu predlagala, da bi morda poskusila sama zaspati, sta to odločno zavrnila. Ne želim, da ju je strah (poskusili smo že s prižgano lučko, pa odprtimi vrati, pa pravljico …), toda hkrati mi gre to večerno uspavanje vse bolj na živce, tako da bolj ko se bliža večer, bolj sem razdražljiva, otroci pa tudi, saj preprosto ne vem več, kako spremeniti to našo večerno navado. … beri dalje …

 

POGOVORI S HČERKO

Hčerka je bila že kot majhna bolj zaprta – raje se je igrala sama kot z drugimi otroki, raje je poslušala, kot govorila, pogovori pa so ji bili vedno odveč. Kadar koli sem jo kaj vprašala, mi je odgovorila »v redu« ali »ne vem«. In danes je še vedno tako, četudi je stara že sedem let. Kadar koli jo kaj vprašam, imam občutek, da se me hoče čim prej znebiti, da ji je vsakršen pogovor odveč. Sama se zato počutim vse bolj kot neka detektivka, ki iz hčere vleče njena prepričanja, misli in občutke. Tako zelo si želim, da bi mi kaj več povedala o svojem notranjem svetu, pa je nikakor ne morem doseči. Kaj mi svetujete? … beri dalje …

 

TEŽAVE PRI JEDILNI MIZI

Moj sin je v resnici dober jedec, z veseljem poje tudi sadje in zelenjavo, pa tudi kakšno novo jed poskusi v gostilni ali na dopustu. Njegova težava je, da je za mizo ves čas zelo nemiren, ne more dolgo časa ostati pri njej in se, medtem ko jemo, igra s hrano in packa po mizi, pa tudi vsakič ga moram neštetokrat prositi, da pride, ker vedno zavlačuje. Kupili smo mu poseben otroški podstavek, tudi otroški pribor si je sam izbral, toda še kar so za jedilno mizo vsakič težave. Na začetku mu z možem prijazno prigovarjava, toda na koncu oba ponoriva, sin plane v jok in seveda izgubi voljo do hrane, midva z možem pa tudi. Tako imamo skoraj vsak dan vse obroke pokvarjene. Kaj z možem delava narobe? … beri dalje …