Tesnoba ob začetku šole

(Jesper Juul)

Moja starejša hčerka bo decembra stara šest let in bo zdaj začela hoditi v šolo. Že nekaj tednovhodi v počitniško varstvo v šoli, zato se je s šolskim okoljem že seznanila. Žal hodi v isto šolo le nekaj otrok iz njenega vrtca. Prav tako nima v soseščini vrstnikov, s katerimi bi se lahko igrala, zato so bili prvi tedni v počitniškem varstvu zanjo kar zahtevni. Midva, njen očka in jaz, ji poskušava pomagati tako, da z njo preživljava veliko časa in da jo hodiva zgodaj iskat. Ne nasprotuje temu, da mora biti tam sama. Ko jo prideva iskat, je večkrat videti čisto zadovoljna, vendar pa zvečer ne more zaspati, ponoči se zbuja in pravi, da se ne počuti varno. Poleg tega se silovito odziva na stvari, ki je prej niso motile in ki se odraslim zdijo »malenkostne«. Že od nekdaj je nekoliko zadržana, posebej v novem okolju in z neznanimi ljudmi. V vrtcu so jo imeli drugi otroci radi, vendar se je držala le nekaterih posameznikov, ki jim je pogosto prepuščala vodstvo. V počitniškem varstvu opažam, da zavrača vabila drugih otrok in se precej igra sama. Vidim tudi, da porabi precej energije za to, da se izmika dečku, ki ga pozna že iz vrtca in ki se ga boji. Odrasli jo včasih poskušajo vključiti v skupne dejavnosti, vendar jih skoraj vedno zavrne. Pogosto izraža strah pred vsem, kar ima opraviti z nastopanjem, tudi v igri. Ne vem, kako naj ji pomagam. Veliko se pogovarjamo o njenih doživetjih, bojim pa se, da moje predloge doživlja kot pritisk.

ODGOVOR:

Večina mojega odgovora ima svoje izhodišče v vašem stavku: »Midva ji poskušava pomagati tako, da z njo preživljava veliko časa in da jo hodiva zgodaj iskat.«

Vaša prizadevanja je mogoče razumeti na več načinov, od pretirano zaščitniške zaskrbljenosti do primerne skrbnosti. Sam sem izbral nekaj srednjega. Za veliko otrok pomeni začetek šole velik stres. K sreči se večina veseli in jo lepo sprejmejo, vendar pa tudi v tem primeru govorimo o stresu, ki je primerljiv s tistim, ki ga doživljamo odrasli, če po dolgih letih zamenjamo službo, in to s takšno, za katero ne vemo, ali bomo uspeli zadostiti vsem strokovnim zahtevam.

Videti je, da je vaša hči bolj opazovalka kot glavna igralka. Dokler se ne počuti varno, se zadržuje na robu. To je ena od znanih strategij in je prav tako uporabna in potrebna kot vse ostale. Zato je pomembno, da ne kritizirate njenega načina prilagajanja, ampak, nasprotno, priznate potrebnost njene strategije, glede na to, kakšen je njen značaj. Podprite jo pri njenem načinu vključevanja v šolo in skupino.

Ne morem oceniti, ali je vaš otrok res »tesnoben«, ampak če je, ima verjetno najmanj enega starša, ki ga nove stvari in okoliščine prav tako skrbijo, zato se morate vprašati, komu je pravzaprav namenjena previdnost.

Medvedja usluga

Skrbnost, previdnost in zaskrbljenost so pogosto dvorezen meč, ki lahko otrokovo tesnobo tako pomirijo kot okrepijo. Ena od prvih stvari, ki sem se jih naučil med terapevtskim izobraževanjem, je, da nikoli ne smemo narediti za drugega tistega, kar zmore sam, in to še posebej velja za otroke. Na prvi pogled to morda zveni nekoliko brezčutno in zlobno, vendar pa tako otroku dejansko omogočimo, da razvije svoje sposobnosti. Poleg tega so se tako starši (kot tudi terapevti) prisiljeni vprašati, komu pravzaprav poskušajo pomagati. Ali otrok dejansko potrebuje pomoč ali se mogoče le starši zaradi tega počutijo bolje oz. odgovornejše odrasle?

Hčerka se na vas obrne s »težavo«, vi pa ji poskušate pomagati tako, da ji predlagate različne rešitve. To je povsem avtomatičen odziv v večini ljubezenskih razmerij, tudi med odraslimi (posebej pri moških), vendar je redko pametno. Tako namreč pošljemo dve sporočili: 1. ne verjamem, da boš sam našel rešitev, 2. ne prenesem, da ti je hudo.

Zaradi prvega sporočila otrok v najslabšem primeru misli, da je neumen, zaradi drugega pa lahko še naprej ostaja »nemočen« ali pa začne iz obzirnosti do odraslih skrivati svoje težave pred njimi. Kaj in kdaj se zgodi, je v veliki meri odvisno od razpoloženja odraslih, melodije njihovega govora in obrazne mimike. Ko so otroci dovolj stari, da začnejo hoditi v šolo, je pogosto koristno, da starši vzpostavijo nekakšno distanco in svojo pomoč ponudijo npr. na ta način: »Videti je, da imaš težave pri pridobivanju prijateljev v šoli. Misliš, da se boš sama znašla, ali naj ti poskušam pomagati?«

Če otrok reče: »Ja, prosim,« je vaš odgovor naslednji: »Z veseljem! Kako misliš, da ti lahko najbolj pomagam?« Otrok: »Ne vem.« Roditelj: »V redu. Zdaj bom nekaj predlagala, ti pa povej, če bi to pomagalo …«

Če pa je odgovor »Ne, hvala,« odgovorite: »V redu! Poskusila te bom pustiti pri miru. Ne bo lahko, ker si želim, da bi se imela lepo, zato včasih pozabim, da se nihče ne more imeti ves čas lepo.«

Vaša hči ima težave v okoliščinah, ki zahtevajo nastopanje. Razlog za to je lahko pomanjkanje samozavesti in slaba samopodoba. Do tega pogosto pride, če sta eden ali oba starša pogosto vznemirjena in si delata skrbi. Razlog pa je lahko tudi ta, da se primerja s tistim od staršev, ki z nastopanjem nima težav, in ne verjame, da bi mu lahko bila kdaj enaka. Za njen razvoj je bolje, da to razumete in da sprejmete težave, ki jih bo zaradi tega imela, kot pa da jo poskušate »ozdraviti« ali da iz tega delate »problem«. Pri previdnih in zadržanih otrocih je črta med »imeti problem« in «postati problem« zelo tanka.

V naši kulturi žal vedno slabše prenašamo bolečino in osamljenost, ki doletita naše otroke, zato je pomembno, da starši ne pozabijo, da je ljubezen tudi to, da lahko gledamo otrokovo bolečino, ne da bi se poskušali povzdigniti v reševalce težav. Bolečine ne moremo izkoreniniti iz njihovega življenja, lahko pa poskrbimo, da je ne bodo vedno prenašali povsem sami, čeprav je bolečina vedno samotno doživetje.

* * * * * *

Članek je bil objavljen septembra 2008 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja