To ni fer!

(Simona Iglič)
Mamica treh otrok je družinskemu svetovalcu pojasnjevala, kako različni so njeni trije otroci. Sploh najmlajša deklica je čisto drugačna od starejših dveh. Mamico je zanimalo, ali je primerno, da ima za najmlajšo drugačna pravila kot za ostala otroka. Npr. glede odhoda v posteljo in podobnih družinskih opravil.Terapevt je pozdravil njeno željo po individualnem pristopu. Mamica je nadaljevala, da se ji zdi vseeno malce nenavadno, da bi imela za vsakega otroka drugačna pravila – trije otroci, trojna pravila. To pa je lahko naporno! Že zapomniti si jih, kaj šele pregovarjati se z otroki, ki bodo zagotovo ugovarjali zaradi neenakosti.

Nato je mamica razmišljala na glas: »Morda pa ne bi bilo slabo, da sploh nimam pravil in samo skušam čim bolj slediti individualnim potrebam svojih otrok. Bi to šlo ali bi v družino vneslo več konfliktov?«

Kadar skupaj biva več ljudi, se kaj hitro ujamemo v zanko poštenosti. Na vso moč se trudimo, da bi bilo za vse pošteno in pravično. Pošteno oz. pravično pomeni v odraslih možganih enako za vse. Vse to v želji, da bi se imeli lepo, da bi funkcionirali kot celota, a se vseeno vsi dobro počutili.

Pojem enakosti še zdaleč ne vnese občutka poštenosti za vse. Pravzaprav na abstraktno-pojmovni fazi, ki se je že predšolski otroci, ki sicer razmišljajo povsem konkretno, hitro naučijo, ja, v bolj eksistencialnem pogledu – v smislu zavedanja in občutenja sebe – pa ne.

Priznani ali izbrisani

Čeprav nismo enaki, smo enakovredni (enako vredni). Pojem enakosti sodi v pravosodni sistem, pojem enakovrednosti pa vsepovsod, kjer se želimo počutiti vredne in spoštovane, in sicer na tak način, da naši občutki, naša hotenja ostajajo opažena in niso na mah izbrisana – za voljo navidezne, splošne pravičnosti!

Primer:
Deklica je v vrtcu hotela oditi v drugo igralnico. To običajno ni zaželeno. Ko ji je vzgojiteljica ugodila, se je oglasilo še nekaj otrok. Ker je bila njihova prošnja zavrnjena, so protestirali: »To ni fer, ona pa lahko! Zakaj pa ona lahko gre? Vzgojiteljica se je pošalila: »Ker je ona lev, kralj živali!« Otroci so se zasmejali in se šli naprej igrat. Njihov protest je bil zgolj naučen ugovor, ki ni povezan s pojmom poštenosti. Da so bile potrebe deklice v tem trenutku drugačne od njihovih, so pokazali s tem, ko se z dogodkom niso ubadali več kot nekaj sekund.

Povsem drugačen izziv bi bil pred vzgojiteljico, če bi eden od otrok ugovarjal še naprej in užaljen obsedel za daljši čas ali kako drugače izrazil svoje nesoglasje. To bi bil namig, da je njegova želja resnična. Ta otrok potrebuje odraslega, ki bo to opazil. Kar pa ne pomeni, da je njegovi želji treba takoj ugoditi. Dovolj je že, če otroku povemo: »Ti si pa res želel iti v drugo igralnico, kajne.« In potem po lastni presoji: »Mogoče greš lahko čez pet minut.« Ali pa: »Žal mi je, ker ti ne morem uresničiti želje.«

Otrok, ki bo na ta način opažen, bo v trenutku opravil s pojmom nepoštenosti, saj je dobil nekaj veliko bolj dragocenega kot pravičnost v smislu enakosti. Dobil je občutek vrednosti. To, kar je doživel, je namreč nekdo opazil. Njegovi občutki niso bili zanemarjeni, z njimi nismo le na hitro pometli. Seveda bi bilo za otroka čudovito, da bi mu tudi ugodili. In kadar lahko, zakaj ne! Vsakič, ko sledimo otrokovim vzgibom, mu pomagamo ustvarjati zdravo zalogo priznanja samega sebe, samospoštovanja. In v trenutkih, ko se bo moral odreči sebi zavoljo skupnega dobrega, bo imel v sebi še veliko občutka zadovoljstva in pomirjenosti.

Primer:
Skupina otrok se je zbrala pred trampolinom. Zaradi varnosti je vzgojiteljica spuščala le enega otroka na ponjavo, ostali so čakali v vrsti. Opazovali so svojega prijateljčka, kako sproščeno skače, se smeji, vriska. Tudi gledalci niso ostali pri tem ravnodušni, kar se je videlo po nasmehih in hipnotiziranem čakanju ob ograji. Skupini se je pridružila še druga vzgojiteljica, ki naj bi zamenjala predhodno pri varovanju otrok. Čakajočim otrokom je predlagala, da skakajočemu štejejo deset skokov in potem naredijo menjavo, da bo pošteno do vseh. Skakajoči se je seveda takoj vznemiril, ostali otroci so bili tiho. Časa za skakanje je imela skupinica na pretek, saj so komaj prišli na vrt in do kosila je bilo še dolgo.

Vzgojiteljici sta se spogledali in začeli spontano klepetati o tem, kaj je »fer«?! Je pošteno, da vsakemu otroku odmerimo čas? Trenutek sproščenosti, ugodja, ki ga pokvarimo z nadzorom za skupno dobro. Ali pustiti otroka, da sam pokaže, kdaj je dovolj in dati na preizkus poštenost? Pa naj otroci protestirajo, če občutijo krivico! Časa je bilo dovolj, zato sta poskusili.

Verjeli ali ne, ampak niti en otrok se ni vznemiril, ker nista določili enakega časovnega intervala za vse. Pravzaprav je bilo vse skupaj tako sproščeno, da ne bi mogli verjeti, kako pošteno je lahko vse skupaj, tudi če ni navodil ali dogovorov. Otroci, ki niso mogli več čakati v vrsti, so stekli stran, se pogugati, na tobogan, nato pa pritekli nazaj. Menjava pa je bila takrat, ko je bila npr. deklica tako zadihana, da ni mogla več skakati, ko je fantek začel kašljati in se je moral umiriti, ko je punčka sama rekla, da ima dovolj, ko je bil čas za kosilo.

Odrasla oseba je imela v vsej tej zgodbi še vedno zelo veliko vlogo, ki je otrok nikakor ne bi mogel prevzeti. Otroci niso potrebovali odraslega, ki zna šteti do deset (to bi mogoče zmogli tudi sami), ampak so potrebovali odraslega, ki zna videti otroka in ki mu lahko sporočajo: »Še – uživam! Dovolj – zadihan sem! Strah me je – hočem dol!«

Naše doživetje trampolina nam je ponudilo še sproščeno »otroško debato« o enakosti oz. enakovrednosti.

»Kajne Ana, da ti nisi enaka kot Gašper? Martin, si ti enak kot Alina? Sem jaz enaka kot Maja?« Otroci so odgovarjali in se smejali, saj jim je povsem jasno, da se med seboj močno razlikujemo po videzu, vedenju, potrebah, željah, vzgibih, … Zakaj bi potem morali vsi enako skakati?!

A odrasli jim počasi in nezavedno brišemo to zdravo in prirojeno toleranco do drugačnosti (različnih potreb, želja). Mi odrasli smo tisti, ki potrebujemo številne propagandne oglase, ki sporočajo: »Vsi drugačni, vsi enakovredni!« Da se spet spomnimo, kar smo nekoč davno že čutili. Mali ljudje pa še nosijo v sebi to, kar piše na jumbo plakatih, pa čeprav ne znajo brati ali šteti do deset!

* * * * * * *

Članek je bil objavljen v majski številki revije Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja