To sem jaz! Kdo si pa ti? (Jesper Juul, Didakta 2008)

Knjiga govori o »postavljanju mej«, kot bi se temu reklo po staro. Opisuje, kako lahko drug drugemu postavljamo meje, odrasli otrokom in tudi otroci odraslim, ne da bi s tem komurkoli škodili, temveč nasprotno – tako, da s tem krepimo čut za samospoštovanje, kakovost medsebojnih razmerij in družinskega življenja nasploh.

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej.

Če dovolimo, da drugi prestopajo naše meje, postanemo manj sposobni za konstruktivno delovanje. Ne moremo dobro poskrbeti zase, niti ne moremo izboljšati razmerja s tistim, ki nas zatira, kar velja enako tako za otroke kot tudi odrasle.

 
Cena: 19,90 €
Strošek za poštnino: 1,90 €

Za člane Familylabovega vzgojnega kluba
velja dodatni 10% popust na ceno.
 

naročila na: info@familylab.si

Založba: Didakta, 2008
Št. strani: 90
Vezava: broširana
Format: 230 x 150 mm

 

* * * * * * *

Nekatere meje, ki so nam jih postavili starši, so bile dobre in koristne za obe strani, način, kako so jih postavili, pa je bil izpolnjen z ljubeznijo in spoštovanjem. Te lahko mirne vesti prenesemo na naslednjo generacijo. Nekatere so bile nekoč sprejemljive, danes pa so odvečne. Spet tretje so bile povsem nerazumne in so se včasih križale z našimi osebnimi mejami, jih poniževale in kršile. Pogosto se zavestno oddaljujemo od takšnih meja in si obljubljamo, da s svojimi otroki nikoli ne bomo tako ravnali. In vendar to počnemo!

* * * * * * *

Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno.

Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo ali se dogaja, in da, če je mogoče, preprečijo, da bi se ponovilo.

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja