Treba je nehati vzgajati, Doris Kraus sprašuje J. Juula (Die Presse, 18. junij 2009)

Sprašuje Doris Kraus (Die Presse, junij 2009), prevedla Helena Kalan

Družba se mora nehati bati mladih, pravi družinski terapevt Jesper Juul. Zato je potrebna sprememba paradigme. Starši se morajo znati postaviti v vlogo sparing partnerja, ki nudi maksimalen odpor in povzroča minimalno škodo. Hkrati si morajo starši upati zaupati svojim najstnikom.

Vse bolj se zavzemate za mladostnike. Zakaj?
Zato, ker postaja tema vse bolj aktualna in nujna. Naša družba se do mladostnikov vede nebogljeno. Čas je že, da ukrepamo. Predvsem mediji oddajajo sporočila, da so mladi naša največja težava. Prvič, to ne drži, in drugič, s tem sprožamo veliko jeze in nasilja. V primeru, ko pride do nasilja, pa so spet krivi mladi. To je začaran krog.

Od kod izvira ta nebogljenost? Ali je večja, kot je bila nekoč?

Da. Ko sem bil jaz mlad, so bili na dnevnem redu »seks, mamila in rokenrol«. Tudi alkohol je pomenil nevarnost. Tako so nam govorili. In vse smo seveda preizkusili. Danes je okolje brez dvoma bolj nevarno. Toda to pride prav tudi za ustvarjanje težav. To leto je težava alkohol, naslednje leto mediji. Govorimo samo o tem, kako lahko mladostnike zaščitimo, v kolikšni meri in natančno kako naj bi starši nadzorovali svoje najstnike. Starši rečejo otrokom: »Vzgojili smo vas, vam omogočili izobrazbo, vi ste sodelovali. Toda z rezultatom nismo zadovoljni. Zato zdaj sledijo posledice. Na vrsti so kazni.« To je moralno nesprejemljivo. Nobena druga skupina prebivalstva tega ne bi požrla zlepa. Pravi čudež je, da mladi ne gredo oboroženi na cesto.

Tudi medijska pozornost se je preusmerila: od »kljubovalnih dveletnikov« do »grozne mladine«. Vse več je sentimentalnih dokumentarnih oddaj, nekakšnih »žajfnic« o tem, kako naj »popravljamo« mladostniške življenjepise.

Česar mediji ne posredujejo – ali niso sposobni posredovati – je dejstvo, da taki postopki nikoli niso uspešni. Devetdeset odstotkov mladostnikov je dve leti pozneje spet tam, kjer so začeli. V zadnjih dveh desetletjih smo bolj ali manj pripravljeni vključevali v naše razumevanje tudi nova spoznanja o malčkih. Percepcija odraslih se je v zadnjih štirih desetletjih popolnoma spremenila. Le pri dveh skupinah se ni spremenilo nič: pri mladostnikih in pri starih ljudeh. Počnemo povsem iste napake, izkušnje nas niso naučile nič.

Družba se na neki način boji mladostnikov – prav tiste skupine prebivalstva, ki naj bi zagotavljala njen obstoj.
Točno. Če ne bi bilo tako grozno, bi bilo smešno. Tu so vsi ti stari, izkušeni gospodje, bolj ali manj vsi inteligentni, pa jih je strah. In nočejo se pogovarjati z mladoletniki. Če družba na ta način ravna z otroki, kako lahko potem v zameno pričakuje spoštovanje? In vendarle nas več kot 90 odstotkov otrok in mladoletnikov spoštuje. Toda tega se nikoli ne omenja kot pohvalno.

Namesto tega se ustvarja podoba, ki nam prikazuje podivjano mladino, ki je čisto iz sebe: brez nadzora, brez bontona, brez vrednot, brez volje in pripravljenosti do dela. Toda odrasli tudi ne prispevajo kaj dosti vrednot. V Avstriji vsakih šest sekund neki odrasli moški išče na spletu pornografijo. In potem pravimo, da mladi nimajo vrednot!

Otroci in mladostniki v Evropi skoraj nimajo pozitivnih zgledov. Številni pop in rock zvezdniki so na rehabilitaciji. Športniki se dopingirajo, poslovneži goljufajo. Od politikov sploh ne pričakujemo več, da bi govorili resnico. Cerkev je izgubila svojo moralno integriteto. Lahko samo upamo, da starši delujejo kot zgled. Toda če ti – tako kot se trenutno dogaja – skupaj s politiki nastopajo proti mladini, se prej ali slej vse podre. Mnogi starši se počutijo nebogljeno, ker imajo občutek, da njihovi najstniki živijo na drugem planetu. Pa saj tudi res živijo na drugem planetu. Kot rečeno, mi smo bili tisti, ki smo uvedli v svet reči, kakršno je zgodnje seksualiziranje. V ta svet so se naši otroci rodili. Toda otroci nimajo zgodovine. Ne vedo, da je bilo nekoč drugače. Proti temu ne moremo storiti ničesar. Da bi lahko kaj spremenili, je potrebna popolnoma nova vloga, nov pristop. Treba je prenehati vzgajati.

Hura! Od katere starosti naprej?
Od začetka pubertete – pa naj bo to pri desetih, trinajstih ali štirinajstih letih. Malčki potrebujejo vzgojo, ki je sestavljena iz dialoga, iz izkušenj in iz tega, da se drugi na vse bolje spoznajo. Starši so tisti, ki odločajo, kaj je najbolje za otroka. Od pubertete naprej pa naj bi se otroci spraševali: »Kdo sem pravzaprav? Dvanajst let sem s starši sodeloval. Zdaj moram preizkusiti, kaj je prav zame.« To počnejo mladostniki naslednjih deset let. Tako postajajo vse bolj samostojni. In prav to si tudi želimo. Toda ne moremo človeku reči: »Moraš biti samostojen, toda pod mojimi pogoji!« Kar otroci nujno potrebujejo, so povratne informacije. Potrebujejo sparing partnerja, čigar naloga je, da nudi maksimalen upor in obenem povzroča minimalno škodo. Lahko se pogovarjamo s hčerko o prekratkem krilu in lahko povemo svoje mnenje o tem. Ne smemo pa uveljavljati svoje moči. Torej ne smemo reči: »Tega krila ne boš nikoli več oblekla!« Ne. Saj tudi nimamo na voljo nobenega dovolj učinkovitega sredstva, da bi mladostniki zares ubogali. Namesto tega mnogi obrnejo družini hrbet in si ustvarijo skupaj s prijatelji, s svojo »klapo«, novo družino. V tem ni čisto nič slabega. Toda mladostniki ne dobijo tega, kar resnično potrebujejo: upor, spoštovanje, jasna sporočila. Najstniku je treba povedati, kar je nujno. To naredi na mladega človeka velik vtis. Niso pa sposobni tega priznati ali verbalno izraziti. Štirinajstletnik bo malo verjetno rekel svojim staršem: »Hvala za mnenje, res si faca!« Toda večina si to vendarle misli in se s prijatelji o tem pogovarjajo. To pomeni, da je družina še vedno tako pomembna, kot je bila doslej. Lahko pa se sama naredi nepomembno.

Da družina ostane pomembna, sta potrebni dve reči: starši morajo sprejeti, da otroku ne morejo več kar ukazovati, kaj naj počne. In morajo si upati zaupati svojemu najstniku.
Veliko je stvari, ki jih mladostnik potrebuje. Najbolj od vsega pa potrebuje zaupanje, zaupanje in zaupanje. Za najstnika je najhujše, če mu starši ne zaupajo. Obstaja pa tudi nesporazum. Večini staršev pomeni zaupanje namreč tole: »Zaupam ti, da živiš svoje življenje na način, kot ga živim jaz.« To je seveda neumnost. Pomen pojma »postati odrasel« je v tem, da postanemo drugačni od staršev – ne pa njihovi kloni. Pravilna definicija zaupanja se glasi: »Zaupam, da počneš najbolje, kot zmoreš.« Za večino staršev je zaupanje nekaj, kar je treba dokazati – in to je grozno. Da lahko dokažem takšno zaupanje, moram biti vselej poslušen.

Iz te krize zaupanja se je razvil kup nadzornih instrumentov: sledilec v mobilnem telefonu, zasledovanje spletnih sledi. Ali naj starši posegajo po takih možnosti nadzora?
Ne, sploh ne. Nadzor še nikoli ni deloval. To deluje v mogočnem, zaprtem sistemu, kot je birokracija. V družini pa to ne deluje. Seveda lahko kot starš izgubiš zaupanje v otroka. Potem moraš stati za tem in to povedati. Nadzor nima smisla, smisel ima zanimanje.

Kaj pa, če se ti otroci zlažejo?
Tu obstaja na žalost samo en odgovor: otroci lažejo, ker verjamejo – upravičeno ali ne – da v njihovi družini ni prostora za resnico. Kadar to omenjam, se vedno vname pekel. Moja generacija je bila drugačna. Da smo sploh lahko preživeli, smo morali živeti dvojno življenje: eno povsem skrivno in drugo, v katerega so starši imeli nekaj vpogleda. Tega danes ni več. Mladostniki živijo danes celo svoje življenje pred našimi očmi.

Ali se je pripravljenost mladostnikov, da posežejo po nasilju, povečala?
Da. Vendar moramo videti celotno sliko. Nasilje je povsod. Ni naključje, da prihaja do ekstremov, ko pride nekdo v šolo in začne streljati križem kražem. V Nemčiji in Avstriji doživljajo otroci ravno v šolskem sistemu številčne poraze in prav tu se nabere največ bolečine. Treba je prenehati gledati na otroke in mladostnike kot na sovražnike. Ravnatelji šol bi lahko pred božičnimi in poletnimi počitnicami povabili vse učence in jim rekli: »Veseli me, da vas je v tem polletju skoraj 94 odstotkov vsak dan prihajalo v šolo. Za to se vam zahvaljujem. Veliko manj sem vesel tega, da šestim odstotkom ni tako všeč hoditi v šolo.« To traja štirideset sekund. Vsak ravnatelj, ki reče kaj takega, bo imel v roku leta dni v klub navijačev štiristo otrok. Tako si učitelji olajšajo življenje. Toda zanimivo je, da ravnatelji večinoma menijo, da bi bilo kaj takega nezaslišano.

* * * * * * *

» Treba je povedati, kaj je nujno. To naredi na mladoletnike velik vtis.«
Jesper Juul

Danski družinski terapevt lahko upravičeno trdi, da na področju preizkušanja in odraščanja ni samo teoretik. Juul, rojen 1948 v Vordingborgu, je že kot najstnik služil denar kot ladijski kuhar in se preživljal kot pomivalec posode in natakar, preden je stopil na pot univerzitetne kariere.

Izobraževal za skupinskega in družinskega terapevta se je na Danskem, na Nizozemskem in v ZDA.

Juulova vzgojna filozofija pravi, da je vsak otrok od rojstva naprej kompetenten.
Ta kompetentnost se ne izostruje z opominjanjem, temveč skozi starševski zgled.
Če otroci zbujajo pozornost, si je treba natančno ogledati vso družino.

* * * * * * *

NAMIG: neskrajšano verzijo tega pogovora najdete na: www.diepresse.com/Juul

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja