Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok.

Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)

 

Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče?

Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli ne dobiš tega občutka »pod kožo«. Zame je najpomembnejše, da se očetje vključijo in prevzamejo odgovornost.

Zakaj je ta intimnost med očetom in otroci pomembna za otroke, ko ti odrastejo?

Mislim, da otroci ne morejo dobiti dovolj intimnosti. Za otroka je dobro, da ima to intimnost z enim, dvema, tremi, štirimi, petimi odraslimi, za katere ve, kdo so, kar pomeni varnost. In kot drugo, oni vedo, kdo je on, zato mu ni treba skrbeti, da bi bil kaznovan ali bi ga ves čas popravljali.

Ko vzgajamo otroke, katere vrednote bi morali upoštevati, da bi se družina zdravo razvila?

Sledite temu, v kar verjamete, in bodite pozorni na odziv. Odziv otroka jemljite resno. Na Švedskem sem poznal mamo. Kot študentka je prišla iz Maroka na Švedsko. Po nesreči je zanosila in se odločila, da bo obdržala otroka. Bila je povsem negotova. Po spletu je začela brskati, kaj se dogaja, in je velikokrat naletela na nekaj, kar se imenuje »povezujoče starševstvo« (attachement parenting). Ena od osnovnih stvari pri povezujočem starševstvu je, da moraš imeti ta dolg šal, ki ga oviješ okoli otroka in sebe. Opisala mi je celoten proces in rekla, da je njena hčerka zdaj stara skoraj dve leti in pol. Odkar je bila stara eno leto, jo ves čas grize, praska, tepe. In ona ne ve, kaj je narobe. Tisti dan nisem imel časa, da bi ji odpisal v več kot enem stavku, zato sem napisal: »Slišati ste kot mama, ki je izbrala metodo, preden je poznala svojega otroka.« Takoj isti dan je prišel odgovor od mame: »Prav imate. Nikoli nisem spoznala tega. Sinoči sem se usedla s svojo hčero in rekla: “Poslušaj. Tako sem delala in nisem posvečala pozornosti dejstvu, da tebi to ni všeč. Žal mi je. Nikoli več te ne bom privila k sebi.” Hči se je takoj odzvala. Namesto, da bi bila nemogoča, agresivna, kar je bila dolgo časa, je bila enostavno ganjena. Imela je solze v očeh in je mamo močno objela in rekla: »Vseeno te imam rada, mama.« To je to, kar mislim. Noben starš ne more narediti bolje.

Kakšne so pogoste napake, ki jih po vašem mnenju delamo starši v zgodnjem starostnem obdobju otroka? Omenili ste že, da ne prisluhnemo otrokom; ali obstajajo še kake druge pogoste napake?

Ko govorimo o starših, je težava, da se trendi spreminjajo vsakih nekaj let. Trenutno stremijo k preveliki zaščiti. Otroci so tako zaščiteni pred življenjem in svetom, da postanejo nesposobni, ne morejo funkcionirati. Mislim, da je eno od sporočil, ki ga morajo starši zdaj jasno slišati, da otroci hrepenijo po veliko pozornosti. Kolikor je lahko dobijo. Ne potrebujejo toliko pozornosti, kolikor hrepenijo po njej. Na starših je, da rečejo, da »se nočem igrati s tabo, igraj se sam, ker hočem govoriti s tvojim očetom«, ali »zdaj moraš spati v svoji postelji, ker hočem imeti svojo posteljo zase« ali karkoli je. Poskrbite za svoje partnerstvo, ker to je stvar, ki jo vaš otrok najbolj potrebuje, ampak vam tega ne bo nikoli povedal.

Kako reševati najpogostejše težave pri vzgoji? Npr. laži, razvajeni otroci. Kako se soočiti s tem?

Večina otrok pri štirih, petih letih ima zelo bogato domišljijo, ampak to ni laganje. Otroci lažejo staršem le, če mislijo, da niso sposobni sprejeti resnice. Edini način, kako razvadiš otroka, je, če mu daš preveč stvari, ki jih resnično ne potrebuje. Ne moreš razvaditi otroka, če se z njim igraš štiriindvajset ur na dan. Ne moreš razvaditi otroka, če ga vzameš s seboj na počitnice, v muzej ali kamorkoli drugam. Le, če mu začneš dajati to, kar hoče veš čas, pride do tega, da otroci ne poznajo razlike med tem, kaj hočejo in kaj potrebujejo. In če starši mislijo, da je to, kar hočejo, to, kar potrebujejo, potem jim bodo dali vse, kar hočejo. Potem to postane otrokovo razumevanje ljubezni. To je ljubezen. Vse, kar hočem, mi bosta mama ali oče dala, ker me imata rada.

Kakšne meje moramo potem postaviti otroku?

Ne obstaja nobena meja, ki jo lahko izpostaviš in rečeš, da to otroci potrebujejo. Vsaka družina potrebuje pravila, da lahko funkcionira po njih. Če z mejami mislite pravila, jih jaz ne bi postavljal veliko, če bi bil danes starš. Če otrok krši pravila, moraš najti strožje in strožje kazni. In če skušaš kot starš upravljati družino s pravili, boste na koncu imeli otroke, ki bodo kršili vsa pravila. Bolje je, če si oseben in rečeš, zdaj nočem tega. Ali lahko dobim sladkarije? Ne, ne moreš dobiti sladkarij. Zakaj? Ker sem jaz tako rekel. Zakaj ti odločaš? Ker sem tvoj oče. Ampak to ni pravično. To je res. Pravično ali ne, ampak tako je in tako bo, dokler ne boš dovolj star, da se preseliš. To so meje.

Kaj pa pohvala in kazen? Kdaj ju lahko uporabljamo in kako?

Mislim, da kazni sploh ne bi smeli uporabljati. Kar otroci storijo, storijo nedolžno. Danes sem dobil vprašanje od mame, ki pravi, da je njen sin star dve leti. Pravi, da ga njegovi zobje srbijo, zato grize vse in vsakogar, kar je pri dveletnemu sinu normalno. Spraševala je, kdaj otrok ve, da nekaj boli drugo osebo? Realnost je, da za večino naših norm otroci potrebujejo štiri do pet let, da jih ponotranjijo, da vedo. V vmesnem času ne potrebujemo kazni, ampak moramo otroku, ki grize, reči: »Nehaj, nočem tega.«

Ali obstajajo kakšne posebnosti, kako se pogovarjati z otroki?

Bodite osebni, kolikor je mogoče. Bodite avtentični, kolikor je mogoče. In če se otroku ni treba naučiti posebnih veščin, potem ne govorite v jeziku, v katerem razmišlja otrok, ampak v vašem odraslem jeziku. Prvič zato, ker pusti večji vtis na otrocih. In drugič, ker se morajo naučiti, kako odrasli govorijo, da bodo lahko tako govorili.

Bi za zaključek tega intervjuja želeli kaj sporočiti mladim staršem, ki se spoprijemajo z novo vlogo starševstva, da bodo vzgojili zdrave in srečne otroke?

Mislim, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko rečem, da se vsak dan spomnite na to, da morate uživati z otrokom. Enostavno uživajte v tem, kar on ali ona je. Točno to, kar je. Ne bodite obsedeni s tem, da bi ga/jo spremenili. To je najboljše darilo, ki jim ga lahko date. Vse ostalo je drugotnega pomena.

 

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja