Tudi starši si morajo spoštovanje zaslužiti

(Karolina Radovanović)
Četrta božja zapoved pravi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na Zemlji!« Zapoved je kulturno tako močna, da brezpogojno velja za vse, vernike in nevernike. Naj si nihče ne drzne podvomiti o teh besedah, sicer … Sicer bo kaj? Za trenutek bodimo pogumni in razmislimo, kaj se skriva za to brezpogojno zahtevo tradicionalne morale.

Spoštovanje kot naravni odziv

Nedvomno lahko rečemo, da je zahteva po spoštovanju staršev v temelju dobronamerna, hvalevredna in nas poziva k višjim ciljem. Namesto sebičnega mišljenja iz nas izvablja čut za dobro in pravično. Pravično je spoštovati starše, saj so nam podarili življenje, skrbeli za nas in se bolj ali manj celo žrtvovali, da smo lahko mi postali samostojni ljudje. Bilo bi nehvaležno od nas, če jih ne bi spoštovali. Na srečo starše, ko odrastemo, začnemo spoštovati povsem spontano, kadar si spoštovanje zaslužijo.Zapoved namesto naravnega odziva
Sedaj pomislimo na starše, ki psihično, fizično ali spolno zlorabljajo svoje otroke oziroma to dopuščajo. Pri tem zloraba ne pomeni samo namernega mučenja otrok, ki se dogaja nekim drugim ljudem v oddaljenih krajih. Zloraba pomeni nezadovoljevanje otrokovih osnovnih potreb po ljubezni, negi, upoštevanju, varnosti. Zlorabljamo tudi, kadar od otroka zahtevamo nekaj, čemur ni dorasel. V imenu vzgoje se od otrok pogosto pričakuje prevelika odgovornost glede na njihovo starost, vsiljujejo se jim partnerske ali prijateljske vloge osamljenim staršem, zahteva se celo spreminjanje njihove osebnosti. Takšne zlorabe se vsakodnevno dogajajo okoli nas in pred našimi očmi.

Andreja so starši v otroštvu zlorabili tako, da ga niso upoštevali. V imenu vzgoje so mu z udarci vcepljali v glavo, da je ničvreden, da ne zna razmišljati s svojo glavo, da nikoli ne ve, kaj je prav in da je v vseh ozirih nesposoben živeti brez njihove pomoči. Ali bi otroci, kot je Andrej, samoumevno spoštovali svoje starše tudi kot odrasli ljudje, ko njihovo preživetje ne bo več odvisno od staršev? Če z njimi niso ravnali spoštljivo, potem se tudi spoštovanje do njih ne bo rodilo spontano. Četrta božja zapoved je namenjena odraslim iz tovrstnih družin.

Hlinjenje spoštovanja je škodljivo
Priznana nemška psihoterapevtka Alice Miller v svoji provokativni knjigi Upor telesa opisuje, da je nenaravno in škodljivo siliti se v občutja, ki jih ni. Tudi če vztrajamo in se po najboljših močeh trudimo ugajati družbenim normam, se nam prej ali slej upre telo. »Ko se otrok rodi, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito idr. Telo otroka, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in kot odrasel človek bo pozneje lahko predal svojim otrokom enako ljubezen. Če pa je vse to pogrešal, ostane v človeku vse življenje hrepenenje, da bi bile njegove prve življenjsko pomembne potrebe zadovoljene. Telo ve, kaj mu manjka, pomanjkanja ne more pozabiti, praznina je tu in zdaj čaka, da bo napolnjena.« Doletijo nas bolezni, ki nas opozarjajo, da delujemo proti sebi, proti svoji naravi.

Naravna posledica zlorabljanja v otroštvu pač ni spoštovanje, temveč jeza, žalost, gnus. Kadar čustev ne usmerjamo na objekt, ki so mu namenjena, na žalost ne izpuhtijo, temveč se usmerijo navznoter. Telo se tem čustvom upira, saj si jih ne zasluži. Zamolčana resnica o zlorabah se odraža v telesnih težavah, hudih boleznih, begu v zasvojenost ali kriminalnih dejanjih.

Tudi Andrej se že dolgo časa neuspešno bojuje s preveliko težo in dietami, občasno se pomiri z alkoholom. Med terapijo ugotovi, da je vedno na razpolago svojim staršem, čeprav se ob njih ne počuti dobro. Ne slišijo ga kot osebo, ne poskušajo razumeti njegovih potreb, ne spoštujejo njegove pravice po neodvisnosti. (Ne, starši nimajo pravice zahtevati, da jih odrasli sin ali hči obvezno pokliče vsak dan. Temu se ne reče skrb ali ljubezen, temveč nadzor!) Andrej je lačen prave hrane, kot pravi Millerjeva. Hrane po svobodi, da bi imel pravico skrbeti sam zase. Svoboda pri odločanju velikosti krožnika ne more nadomestiti resnične svobode.

Če zapoved nadomestimo z resnico
Kaj bi se zgodilo, če bi poslušali svoje telo ter se uprli nenaravnim čustvom in s tem svojim staršem? Millerjeva trdi, da je to edini način, da se rešimo in hkrati zavarujemo svoje otroke. Treba se je nehati slepiti, da so vsi starši le ljudje, ki želijo vse najboljše svojim otrokom. Da skoraj niso odgovorni, ker so njihovi otroci trpeli. Če v nas obstaja veliko jeze, ji dovolimo zadihati, drugače nas bo udarila s kakšne nepričakovane strani, najverjetneje v obliki bolezni. Če smo imeli slabe starše, si to priznajmo in jim celo povejmo (čeprav so takšni starši zelo redko pripravljeni poslušati kritike, kaj šele opravičiti se). To lahko naredimo tudi na psihoterapiji, ob ozaveščenem terapevtu, ki se zaveda nevarnosti četrte zapovedi in je tudi sam razčistil s svojimi starši. Bistveno je, da nehamo upati, da nas bodo starši nekoč le razumeli in sprejeli takšne, kakršni smo. Če se ob starših nismo počutili ljubljene v prvih dvajsetih, tridesetih letih našega življenja, je zelo majhna verjetnost, da bomo ta trenutek kdaj dočakali. Zato smo lahko upravičeno jezni, razočarani, besni. Tako se bomo lahko z resnico soočili in jo pozneje tudi sprejeli.

Ko je Andrej odrekel ljubezen svojim staršem, je hkrati opustil hrepenenje po tem, da bi ga ti ljubili. To je bolelo, toda poleg bolečine je začel čutiti tudi več sebe in svojih dejanskih potreb. Zmanjšala se je potreba po hrani in alkoholu. Bes na starše je sčasoma popustil, ker je sedaj znal sam poskrbeti za to, kar je potreboval, namesto da bi čakal, da bi starši poskrbeli za to. Z umetnim spoštovanjem samo vzdržujemo upanje, da bomo morda nekoč dovolj dobri zanje, in takrat lahko postanemo srečnejši. Naše upanje temelji na strahu, da nas bodo starši zavrgli, če se upremo njihovi avtoriteti. Le da ta strah, pa tudi možno dejansko zavrnitev, lahko prebolimo.

Odrastemo ob empatičnem poslušalcu
Dobra novica je, da lahko postanemo srečnejši že sedaj. Resnica je boleča, a njeno zanikanje boli močneje. Millerjeva pravi, da če se želimo končno osvoboditi nezdravega vpliva slabih staršev, potrebujemo ob sebi empatičnega poslušalca, ki nas bo zmožen videti in sprejeti takšne, kot smo, brez maske in obrambnih mehanizmov. To je lahko prijatelj, partner, znanec, psihoterapevt, nekdo, ki nas je pripravljen poslušati in nam stati ob strani brez obsojanja. Ki lahko pokaže zgroženost ob ravnanju slabih staršev brez občutkov krivde. Ob taki osebi lahko prebolimo primanjkljaje iz otroštva, potegnemo črto in gremo naprej. Se naučimo sami poskrbeti zase in za svoje potrebe, si sami pokazati priznanje in ljubezen. Ni nam več treba biti odvisen od staršev. Ni nam treba več ugoditi njihovim muham, ker bi drugače sami izpadli nehvaležni in nespoštljivi. In našim otrokom ni več treba plačevati posledic za naše ranjeno otroštvo.

IN TAKO IZ RODA V ROD
Millerjeva ugotavlja, da se neizrečena čustva in potrebe ujamejo v začarani medgeneracijski krog. Izstop iz kroga preprečuje ravno četrta božja zapoved. Namreč odrasle osebe, ki so bile v otroštvu zlorabljene, še v odrasli dobi zahtevajo zadovoljitev svojih potreb po spoštovanju, zaščiti in izražanju sebe. »Manj ko je dobil otrok ljubezni, bolj ko je pod pretvezo, da gre za vzgojo, doživljal negacije in zlorabljanja, močneje je kot odrasel navezan na starše in druge nadomestne osebe in pričakuje, da bo dobil od njih vse tisto, kar so mu ostali starši dolžni v odločilnem trenutku.«. Če svojim staršem ne smejo zameriti, ker niso dobro opravili svojega dela, se nehote usmerijo na svoje otroke. Od njih zahtevajo neke vrste tolažbo. Vendar otroci niso usposobljeni, da bi skrbeli za svoje starše. V imenu ljubezni do staršev morajo tudi oni zanikati sebe in krog je sklenjen. Svoje nesrečno otroštvo prenašajo naprej kot štafeto.

* * * * * * *

Članek je bil objavljen v 18. številki revije “O osebnosti”.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja