Učimo se brati

Kot mami prvošolke mi je hči pred nos pomolila tako imenovan bralni list, v katerega bi morala za vsak dan v mesecu, ko hčerka bere, podpisati kvadratek s sličico, ki jo mora hčerka po branju še pobarvati.

To bi namreč naj (s pomočjo odgovornih staršev) spodbujalo otroke k rednemu branju, ki je pomemben dejavnik pri učenju branja oziroma bralnem opismenjevanju. Podatki (tako statistični, kot tisti iz prakse) namreč kažejo, da je vse več otrok, ki imajo še v višjih razredih osnovne šole težave z branjem – berejo (pre)počasi, zatikajoče in na pamet, izpuščajo črke in ne znajo glasovno pravilno nakazovati ločil, prav tako pa težko sledijo vsebini in imajo težave z razumevanjem besedila. Slabo bralno pismenost slovenskih otrok so potrdile tudi evropske raziskave.

Kot strastna »požiralka« knjig, ki je do konca osnovne šole prebrala tako rekoč vse knjige v mladinski knjižnici (knjižničarka me je dobesedno usmerila v ljudsko knjižnico), sem bila ob takšni metodi razvijanja bralne pismenosti najprej popolnoma zmedena, potem pa vse bolj razočarana nad »strokovnjaki«, ki so se te metode spomnili, in šolskim sistemom, ker jo uporablja. Nikakor si namreč nisem mogla predstavljati, da bi prisilno branje v otrocih (tako tistih, ki nimajo težav z branjem, kot tistih, ki jim branje (še) ne gre najbolje od rok) vzbudilo ljubezen do branja in knjig. Bolj, ko sem v glavi obračala vse možne scenarije starševskega nadzora nad tem, kdaj in kaj bo otrok bral, bolj sem se zavedala, da je možen samo en rezultat: z vsakim takšnim prisilnim branjem bo otrok branje vse bolj (za)sovražil in se tako še bolj oddaljil od knjig, knjižnic in vseh čarobnih, zabavnih, avanturističnih, znanstvenih, ljubezenskih, radovednih in abstraktnih svetov, ki se skrivajo v knjigah; tiskanih in elektronskih. Da tega, da takšne vsakodnevne odgovornosti za hčerino šolo nisem pripravljena sprejeti, niti ne omenjam.

Globoko sem prepričana, da je tudi z branjem tako, kot velja za vse stvari, ki bi jih starši radi »privzgojili« otrokom: starši lahko otrokom predamo le tisto, kar sami premoremo. Če sami radi beremo in obiskujemo knjižnice ter v knjigarnah, pa tudi trgovinah, z zanimanjem zaidemo med knjižne police, smo otrokom brez ene same besede knjige predstavili kot privlačne. Če smo z otroki od prvih mesecev življenja redno skupaj prebirali (in si izmišljali) pravljice, je skoraj nemogoče, da otrok knjig ne bi maral. Če torej hočemo pri svojih otrocih vzbuditi zanimanje za knjige in posledično povečati željo po branju, se moramo za knjige tudi sami zanimati. Nikoli ni prepozno, četudi morda spadate med bralce, ki raje berejo članke ter komentarje na forumih in Facebooku kot knjige. Pa vendar tudi splet ni slaba spodbuda za otrokovo željo po branju. Ko otrok začenja brati ter bere z radovednostjo in brez prisile, najde bralne izzive povsod: na oglasnih letakih, v jedilniku v restavraciji, na prometnih oznakah in opozorilnih tablah, na škatli za kosmiče in etiketi na novem oblačilu. Če je v predbralnem obdobju najpogostejše vprašanje Mami, kaj tu piše?, so dnevi, ko otrok začenja brati, polni vprašanj, kot na primer Oči, kaj pomeni samsung?. In prav to otroško radovednost je treba izkoristiti, ko gre za učenje branja. Ne pa otroke siliti, da mehanično zlogujejo vse tiste Ane, Nine, mame, tete, none, Metke, jelke, dedka in medvedka. Res je, da je tudi za dobro branje potreben trening, toda zakaj ne bi otroci trenirali tako in takrat, ko sami želijo?! Ker o tem ni dvoma – otroci želijo znati brati. Tako kot želijo znati voziti kolo in računati, da se bodo lahko sami s kolesom odpeljali v trgovino po kruh. In sladko nagrado.

Spodbujanja otroškega branja se je zato tudi v šoli treba lotiti veliko bolj »praktično« oziroma v stiku z vsakodnevnim otroškim življenjem. Zakaj ne bi recimo vsak dan drug otrok pred šolskim kosilom prebral, kaj bodo danes jedli? Ali eno uro na teden namenili skupnemu branju recimo Pike Nogavičke tako, da vsakič drug otrok prebere nekaj stavkov? Ključ do otroškega tekočega branja in radovednega branja z užitkom (ki je ključna sila, ki nas vleče med knjige) namreč ni v prisilnem drilu, temveč v spodbujanju želje po branju. Zato da bo tudi Janezek lahko sam prebral, kaj se je zgodilo z dinozavrom potem, ko se je sredi noči znašel v čarobni deželi sanj. In na očetovem pametnem telefonu sam prebral navodila za igrico.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (junij 2016).