Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe. Ko sva se obe pomirili oziroma naslednje jutro sem se ji za svoje nasilje seveda opravičila in ji povedala, da to, kar sem storila, ni bilo prav, toda še vedno nisem vedela, kaj storiti, ko se bo zgodba ponovila. Ker se seveda bo, vse dokler se mama ne bo naučila vseh lekcij, ki se jih mora naučiti.

Prva lekcija: Ko te jeza tako zelo prevzame, da začutiš željo po agresiji in nasilju, se obvezno umakni v drug prostor in hčerko prepusti možu, saj več kot očitno nisi kos svojim občutkom, kaj šele hčerinim.

To je zares delovalo oziroma najbolj pomagalo meni. V drugem prostoru sem globoko dihala, predihala jezo in v nekaj minutah našla dovolj empatije in ljubezni, da sem lahko odšla nazaj k hčerki in jo namesto jezno zagrabila iskreno ljubeče objela. Če jo je že mož nekoliko pomiril z objemom, je bil moj objem samo pikica na i, da je lahko v miru in stisnjena k meni zaspala. Če pa je moža zavračala, sva se objemali nekoliko dlje, toda sredi noči je bilo to dovolj, da se je umirila. Toda podnevi samo objem ni bil dovolj. Frustrirana hčerka je od mene želela več. Kakršnokoli razumsko rešitev frustracije sem ji predlagala, vse je zavrnila. Moj zelo dobro natreniran obrambni mehanizem racionalizacije tudi pri hčerki ni deloval. Tako kot seveda tudi pri meni ne deluje, ko sem jezna, vendar še vedno kot najbolj neumen osel zvesto prisegam nanj in se vse bolj utapljam v jezi, potem še zato, ker prav nobena razumska rešitev ni prava. Ob hčerki sem bila tako prisiljena ozavestiti, da se trenutno pogovarjam z njenimi (in svojimi!) primitivnimi možgani in je zato z razumom nikakor ne morem doseči oziroma prepričati, naj se vendar že neha dreti.

jeza

Jezo je treba sprejeti, ne pa jo z razumom preganjati oziroma prepričevati, da se nima smisla jeziti, se je oglašal moder glas v meni. Ok, jezna sem. In kaj naj storim s to jezo, od katere me bo vsak hip razneslo?! Nič. Samo priznaj si, da si jezna in da ti je hudo. S prvim delom stavka nisem imela težav, toda drugi del sem si pa sama težko priznala, saj sem v resnici težko preklopila iz občutka jeze na skriti občutek žalosti ali strahu, ki se skriva za obrambo jeze. Toda poskusila sem s hčerko: Si zelo jezna, a ne? Si zelo želiš, da …? In je težko, ker sem rekla NE, a ne? Te lahko potolažim? Ko sem hčerko vprašala, ali je težko, ker je dobila ne, je olajšano pritrdila (in včasih tudi ponovila »mami je rekla ne«) in se potem z veseljem stisnila v tolažilni objem.

Druga lekcija: Najprej si priznaj, da si jezna. Potem preveri, kaj se skriva za jezo (žalost, strah, izguba …) in sprejmi te občutke takšne, kakršni so: težki, strašni, hudi.

Počutila sem se kot popolna zmagovalka, ko sem hčerki na ta način pomagala predelati frustracijo. Ko nisem samo zato, ker bi se bala njenega izpada in svoje jeze, popustila in rekla DA, četudi sem čutila in mislila NE. Nekajkrat mi je to uspelo celo pred drugimi – v trgovini oziroma na obisku. Moj starševski ego je kar rastel. Seveda ne za dolgo. Kmalu so namreč prišli trenutki, ko ta moja »taktika« ni bila dovolj. Ko je hčerka kljub mojemu zrcaljenju njenih občutkov še vedno zahtevala svoje, jaz pa sem iz mame, ki poskuša razumeti njeno stisko, ponovno postajala vse bolj jezna mama. »Pa saj sem prezrcalila tvoje občutke, da ti je hudo, ponudila sem ti tolažbo, ti pa še vedno zahtevaš svoje in glasno trmariš!,« je odmevalo v moji vse bolj jezni glavi. Dihaj Helena, dihaj, se je oglašal moder glas. Ok, očitno tudi to vedno ni dovolj. In kaj zdaj? Ja, nič. Ti si dala vse od sebe, hčerka ne želi tvoje tolažbe, zato jo pusti, da sama v miru predela, kar ima za predelat. Bolj, ko boš ti jezna zaradi njenega žalovanja nad izgubo, bolj bo agresiven njen izpad, saj bo hčerka izrazila tudi tvojo skrito jezo in občutek nemoči, ki se skriva za njo. V takšnih trenutkih je torej moja edina naloga ta, da sebe pomirim na način, ki meni ustreza. Toda tudi to ni bilo ok – hčerka je prav vedno protestirala, ko sem se poskušala usmeriti vstran od nje. Kot bi mi poskušala sporočiti: »Mami, vem da si poskusila vse, kar znaš, toda jaz še vedno potrebujem tvojo pomoč. Pomagaj mi zlesti iz tega močnega občutka, saj sama ne zmorem!« Sedaj, ko mirna sedim za mizo, mi je to seveda popolnoma jasno. Toda, ko sem jezna na hčerko, tega enostavno ne morem iskreno začutiti. Zato je več kot očitno zelo pomembno, da pravočasno prepoznam, kdaj začnem lesti v jezo.

Tretja lekcija: Bodi pozorna na prve znake jeze, saj bolj, kot boš jezna, manj bo v tebi razumevanja, sočutja in ljubezni do hčerke, ki velikokrat še vedno potrebuje tvojo pomoč, da lahko prileze iz vseobsegajočega občutka frustracije.

To, da imam svojo jezo pod kontrolo (vsaj v dobri polovici primerov), je torej bistveno tako za moje starševstvo kot samospoštovanje, saj se po svojih izbruhih jeze nikoli ne počutim dobro v svoji koži. Ne kot mama, ne kot človek. Toda hkrati pa ne smem težiti k temu, da ne bi bila nikoli jezna (kar je sicer teoretično in praktično nemogoče 🙂 ) in si moram dovoliti, da občutim in izrazim tudi ta občutek. Pa smo tam. Pri izražanju jeze. Kako zadovoljivo izraziti jezo, ne da bi kakorkoli poškodoval okolico, če pa je jeza že po definiciji uničujoča, razbijajoča in kričeča? Ko »me jezi« računalnik, bi najraje razbila računalnik in ne blazino ali boksarsko vrečo. Ko je starejša hčerka jezna na mlajšo, ker ji je vzela igračo, si želi in kdaj še vedno tudi udari »krivca« za svojo frustracijo – svojo mlajšo sestro. Jezni ljudje torej okolico namerno poškodujemo oziroma jo želimo poškodovati, ker smo prepričani, da si okolica to zasluži. Ker računalnik ne dela, ker je sestrica brez vprašanja vzela igračko. Odgovornost za svoje počutje torej prenašamo na druge, ker niso takšni, kot bi mi želeli. To mi ne diši ravno po odraslosti, zrelosti in osebni odgovornosti. Zato je seveda logično, da to počneta hčerki, medtem ko bi odrasla mama naj to že prerastla … Ni kaj, resnici je treba pogledati globoko v oči.

Četrta lekcija: Za svojo jezo si odgovorna izključno ti, ne glede na to, kaj v okolici »te je razjezilo« – računalnik ali hčerka, ki »komplicira«. Zato je vsakršna agresivnost do okolice krivična, nespoštljiva in nezrela ter konec koncev tudi nasilna.

Če sem iskrena, to lekcijo teoretično obvladam že vse od otroštva. Vsakič, ko jezno udarim po tipkovnici ali odrinem hčerko, ker pleza po meni, čeprav sem ji že stokrat povedala, da tega ne maram, vem, da to ni prav in da delujem iz notranje nemoči. Kot vsi tisti nasilni moški, ki tepejo svoje žene. Vse to razumem in vem razumsko, toda čustveno … ne pridem v stik z občutki, ki so skriti za jezo. Ker nikoli nisem imela ob sebi človeka, ki bi mi to pomagal storiti. Če si vse življenje le grajan zato, ker si jezen ter počneš neumnosti, ki pašejo k jezi, in nihče ne pogleda za tvojo jezo ter te vpraša »Zakaj si pa tako zelo jezen?«, tudi sam pozabiš, da so za jezo skriti občutki, zaradi katerih si v resnici jezen. In točno to sem sama počela tudi pri starejši hčerki: jo prav vsakič znova kregala, ko je iz jeze počela neumnosti. Sicer sem vsakič razumela, kaj jo je frustriralo oziroma pognalo v to, da je koga udarila ali nalašč kaj potisnila iz mize, toda nikoli nisem čustveno ubesedila njenih občutkov in tega, kako ji je moralo biti težko, da je to storila. To se ne dela in pika, je bilo moje trmasto stališče, od katerega nisem odstopila. In tako ima moja skoraj 7-letna hčerka danes podobne težave z jezo kot jaz. Ko je jezna, ne ve, kaj se skriva za jezo in kako naj jo za okolico sprejemljivo izrazi ter da v resnici ni okolica »kriva« za njene intenzivne občutke jeze.

Zato pri mlajši hčerki zvesto sledim ubesedovanju njenih občutkov frustracije, četudi kdaj to ni dovolj oziroma se mi zdi, da hčerka še kar hoče nekaj od mene, jaz pa ne vem, kaj in kako naj ji to dam oziroma tega v tistem trenutku zaradi lastne jeze ne zmorem. Vem, da je takšna razumevajoča pot, na kateri otrok lahko pokaže vse, kar čuti, in pri tem starš ne izgublja glave (četudi ne ve, kaj naj stori oziroma tega pač ne zmore), prava pot. Toda kot tipična deloma ozdravljena perfekcionistka sem pozabila, da je to tudi daljša pot, ki velikokrat zapelje v slepo ulico, kar pa še ne pomeni, da je zato ta pot napačna. Za sočutno in osebno odgovorno starševstvo je namreč potrebna potrpežljivost, ki je pa meni več kot očitno velikokrat (z)manjka. In zato sem potem še bolj jezna. Namesto da bi tudi sebe kot mamo nežno objela in se opogumila, da nadaljujem po tej poti, ki vsekakor prinaša dolgoročno pozitivne rezultate. Šele zdaj, ko se pisala tale blog, me je prešinilo, kaj zadnje čase počne mlajša hčerka, ko je frustrirana oziroma ne dobi tistega, kar želi: najprej začne jokati, potem pa začne v joku govoriti, da JUTRI bo pa ONA to dobila oziroma lahko to storila. Pravzaprav sama sebe tolaži. In to verjetno lahko stori samo zato, ker sem jo jaz vendarle uspela dovoljkrat sočutno potolažiti, ne pa jo kregati zato, ker je frustrirana, jezna, razočarana in žalostna. Več kot očitno se bova morali obe s starejšo hčerko še veliko naučiti od naše 2- letnice, ki ji sprejemanje NE-ja in vsakodnevnih frustracij gre najbolje od rok. Če izvzamem moža, ki s tem sploh nima težav in jezo svojih žensk zato toliko težje razume. Pravzaprav se mi zdi, da tudi starejši hčerki gre soočanje s frustracijami in jezo vse bolje od rok. Le mami je očitno bolj počasne sorte 🙂 .

Peta lekcija: Pri sprejemanju jeze in občutkov, ki ležijo za jezo, bodi potrpežljiva. Tolažba pomaga, pa naj pride od zunaj ali od znotraj.

Helena Primic

helena_profilna