Upor telesa – telo terja resnico

Naslovnica Upor telesaAlice Miller je svetovno znana švicarska psihoterapevtka, ki se ukvarja z vplivom otroštva na življenje odraslih. V knjigi Upor telesa gre za vprašanje, kakšne posledice ima za telo zanikanje naših resničnih čustev. Na podlagi izkušenj je prišla do sklepa, da lahko četrta božja zapoved (“Spoštuj očeta in mater”) otrokom zelo škoduje, saj jih, če jih starši zlorabljajo, odcepi od pristnih čustev in obremeni z občutki krivde. Če se ne zmenimo za sporočila govorice telesa, se na zanikanje resničnih čustev in pristne potrebe po komunikaciji telo pogosto lahko odzove z bolezenskimi znaki. Telo nam ponuja izbiro, ali sporočila telesa prezremo ali jih zanikamo, vendar je vsekakor vredno upoštevati njegov upor, saj je telo vir vseh življenjsko pomembnih informacij, ki odpirajo pot k večji avtonomiji in samozavesti.

V prvem delu knjige avtorica opisuje, kako so trpke izkušnje v otroštvu zaznamovale življenja nekaterih zgodovinskih osebnosti: Dostojevskega, Schillerja, Nietzscheja, Kafke, Prousta, Rimbauda, Woolfove, Čehova, Mišime in Joycea. V drugih dveh delih piše o poteh pristne komunikacije, ki utegnejo prekiniti začarani krog samoprevare in omogočiti, da se s tem osvobodimo tudi telesnih simptomov.

Avtorica o knjigi v sklepni besedi:
»V tej knjigi izražam upanje, da utegne z razširjanjem spoznanj psihologije oslabeti moč četrte zapovedi v prid upoštevanju življenjsko pomembnih bioloških potreb telesa; med drugim potrebe po resnici, zvestobi sebi, našim lastnim zaznavam, občutkom in spoznanjem. Če si v pristni komunikaciji prizadevamo za pravi izraz, propade vse, kar je bilo zgrajeno na laži in hinavščini. Takrat ne moremo stremeti za odnosi, pri katerih hlinimo občutke, ki jih nimamo, ali zatiramo druge, ki jih razločno občutimo. Ljubezen, v kateri ni iskrenosti, ne zasluži imena ljubezni.«

Odlomek iz knjige:
»Ko se rodi otrok, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, in pripravljenost za komuniciranje. Telo otroka, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in kot odrasel človek bo pozneje lahko predal svojim otrokom enako ljubezen. Če pa je vse to pogrešal, ostane v človeku vse življenje hrepenenje, da bi bile njegove prve življenjsko pomembne potrebe zadovoljene. To hrepenenje pozneje v njegovem življenju prenese na druge ljudi. Po drugi plati pa: manj ko je dobil otrok ljubezni, boj ko je pod pretvezo, da gre za vzgojo, doživljal negacije in zlorabljanja, močneje je kot odrasel navezan na starše ali nadomestne osebe in pričakuje, da bo od njih dobil vse tisto, kar so mu starši ostali dolžni v odločilnem trenutku. To je normalen odziv telesa. Telo ve, kaj mu manjka, pomanjkanja ne more pozabiti, praznina je tu in zdaj čaka, da bo napolnjena.«

Izdal: Založba Tangram d.o.o.
Prevajalka: Rapa Šuklje
Št. strani: 191
Vezava: trda
Format: 205 x 130 mm

KAZALO:

I. Povedati in prikriti
(1. Strahospoštovanje staršev in njegove tragične posledice, 2. Boj za svobodo v dramah in preslišani krik lastnega telesa, 3. Izdaja lastnih spominov, 4. Samozaničevanje in neizpolnjena ljubezen, 5. Zaklenjeni otrok in zatajevanje bolečine, 6. Zadušen z materinsko ljubeznijo, 7. Velemojster odcepljanja čustev)
II. Tradicionalna morala v terapijah in vednost telesa
(1. Samoumevnost zlorabljanja otrok, 2. V vrtiljaku čustev, 3. Telo kot varuh resnice, 4. Ali smem to povedati?, 5. Raje moriti kot občutiti resnico, 6. mamila – prevara telesa, 7. Smemo opaziti)
III. Anoreksija: Hrepenenje po pristni komunikaciji

RECENZIJE:

Piše dr. Janez Rugelj v Bukli:

Millerjeva je znana psihoanalitičarka, ki je med drugim napisala tudi knjigo Drama je biti otrok. Z njeno zadnjo knjigo so vsi psihoterapevti in zdravilci dobili v roke argumentirano delo, ki kaže, da brez ustreznega znanja o bistvu osebnostne preobrazbe sploh ni možna uspešna psihoterapija. V knjigi Millerjeva jasno razodeva, da so vsi nevrotično prizadeti ljudje končni izdelki patoloških staršev. Ta izredna dama je (“nehote?) razkrila, da temeljni vzrok nevrotičnega usihanja velike večine ljudi tiči v katoliškem svetu, ki mu od Cerkve vsiljena dogma v obliki četrte zapovedi veleva starše spoštovati. Da, seveda, ampak na koncu omenjenega določila bi morala biti vejica, ki bi ji sledila pripomba: ČE TO ZASLUŽIJO. Velika večina staršev nevrotikov ne zasluži spoštovanja, pač pa le prezir in odmik, ali pa nujno potrebuje skupno vključitev v radikalni program družinske terapije. Pa še nekaj pomembnega sporoča ta knjiga, in sicer da se lahko človek v procesu psihoterapije reši posledic zlorabe s strani svojih staršev (kajti zloraba je vzrok nevroze!), če ima ob sebi empatičnega človeka, ki mu je za zgled in ki mu posreduje pozitivne refleksije ter je vitalno zainteresiran za napredek svojega partnerja in njegov razvoj. To pa se, žal, v praksi pripeti razmeroma redko. Bistveno sporočilo te knjige je torej: zavrzimo četrto zapoved in poiščimo si empatičnega družabnika, sicer bomo zanesljivo shirali. Že Sokrat je pred 2.400 leti rekel, da človek, ki ni deležen ustreznih refleksij soljudi, živi življenje, ki ni vredno človeka. Osebno sem to knjigo takoj po izidu uvrstil med obvezno branje iz programa biblioterapije. Dobil sem že prve utrinke, ki vsi po vrsti potrjujejo moje ugotovitve.

 

CloveskeKrutostiSeNaucimoVOtrostvu-intervju Alice Miller

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja