V imenu ljubezni

V otrokovo dobro oziroma v imenu ljubezni starši počnemo številne bedarije in za otroka škodljive reči. Tudi starši, ki svoje otroke brez slabe vesti udarijo, so prepričani, da je vsake toliko »vzgojna po riti« za otroke koristna.

Da naši otroci ne bi postali »slabi« ljudje, smo se starši pripravljeni spremeniti v pošasti. Pošasti, ki kričijo, neusmiljeno zahtevajo svoje ter pri tem spregledajo otroka in njegove občutke. Pošasti, ki otroka bolj ali manj prijazno silijo, da počne stvari, ki jih ne mara in noče – poje še eno žličko za mamico, se obleče, ko ga ne zebe, in gre na naš ukaz spat, ker je pač čas za spanje. Da o »pravilnem« sedenju, pozdravljanju ter na splošno vedenju in razmišljanju niti ne govorim. Vse to samo zato, da se bo otrok razvil v takšnega otroka in odraslega, kot smo mi starši prepričani, da je zanj najbolje. To vse počnemo iskreno in iz srca – iz ljubezni. Saj vendar otroku v življenju želimo vse najboljše.

Toda, ne smemo se slepiti. Tudi, ko gre za starševstvo, velja rek, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Na kar kot odgovorni starši ne smemo pozabiti oziroma se moramo vsake toliko spomniti. Za začetek je smiselno, da se poslovimo od svoje podobe popolnega otroka, kakršnega si želimo oziroma kakršnega bi radi »vzgojili«. Šele potem namreč lahko spoznamo svojega resničnega otroka – takšnega, kakršen je. Enkraten in čudovit, pa vendar v marsičem zelo daleč od naših pričakovanj in skritih hrepenenj. Hrepenenj, ki so vse prevečkrat le odraz naših neuresničenih želja in življenjskih razočaranj. »Želim si, da bi bil moj otrok bolj redoljuben, kot sem sama,« mi je zaupala znanka. Zato mu pogosto teži s pospravljanjem igrač in čevljev. Da ja ne bo takšen, kot mama, ki pri sebi pogreša več smisla za red. Raziskave res kažejo, da imajo otroci radi red, saj jim le-ta daje občutek varnosti, toda, ali to res pomeni, da se neredoljubni otroci v svoji družini ne morejo počutiti dobro, varno in ljubljeno? Zagotovo ne. Ni namreč treba iti v drugo državo, kaj šele drugo kulturo, da opazimo, da lahko odlično funkcionirajo zelo različne družine. Tihe in glasne, energične in umirjene, pospravljene in ustvarjalno razmetane, čvekaste in bolj redkobesedne, presnojede in vsejede, športne in take, ki raje kot na igrišče in v hribe zavijejo v muzej ali knjižnico. Tako kot ima vsak otrok svoj ritem razvoja, velja tudi za družine – vsaka družina pleše v ritmu svoje lastne, najboljše melodije. To, kar je eni družini strašansko pomembno, v drugi družini morda sploh ni prisotno.

Toda, da lahko spoznamo, sprejmemo ter razvijamo potrebe in pravila igre lastne družine, se moramo najprej posloviti od podobe popolne družine. Družine, ki je obsedena s tem, da počne vse to, kar piše v člankih, da je dobro za otroke in družine, ter seveda najmanj vse to, kar počnejo prijatelji in sosedje. Če so ob tem prav vsi družinski člani izčrpani od vseh doživetij, izletov in dejavnosti, ki jih starši enostavno moramo početi z otroki, da smo zares dobri starši, izgleda, da ni pomembno. Važno, da nismo zamudili moderne ustvarjalne otroške delavnice, ful poučne razstave in se odpravili na družinski izlet, ki bi si ga po mnenju oglaševalca morala privoščiti prav vsaka družina. Da o obvezni otroški opremi niti ne govorim. Ker kako pa naj otrok razvije vse svoje športne potenciale, če nima poganjalčka, kolesa, skiroja, rolerjev, rolke, smuči, drsalk, štirikolesnika, trampolina, tobogana, gugalnice in plezalne stene? Imeti mora seveda tudi najmanj dve obšolski dejavnosti na teden – ena za šport in ena za kulturo. Pa tudi znanje jezikov mu bo v življenju prišlo zelo prav, zato je jezikovni tečaj vsekakor odlična ideja. Še posebno pri mlajših otrocih, ki so kot gobice. Ustvarjalne delavnice so pa itak zakon, saj otroku nudijo toliko pozitivnih dražljajev, da je to zagotovo odlična naložba za prihodnost. Otrokovo namreč. Otroka, ki bo nekoč star 18 let in ne bo vedel, kdo je in kaj ga v življenju zares veseli. Ker je vse otroštvo počel stvari, ki so »dobre zanj«, in zato ni imel časa, da bi lahko odkrival, kaj ga pa v resnici zanima in kaj ne, kaj rad počne in česa ne, kaj mu gre dobro od rok in kaj ne … kdo pravzaprav je in kdo bi rad nekoč postal. Sicer zelo dobro ve, kakšnega sina oziroma hči si želita njegova starša, toda če premore dovolj poguma, si mora priznati, da to ni oseba, kakršno čuti znotraj sebe oziroma kakršna želi postati. Zato sem pred dnevi povpraševanje za delavnico izdelovanja iz gline, ki mi je padla v oči in se mi je zdela idealna za hčerko, ki zelo rada gnete plastelin, po premisleku raje poslala kar zase.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (maj 2016).