Vodenje, ki ni ukazovanje

(Jesper Juul)

Starša sprašujeta: “Imava štiri in pol leta starega sina. Komunikacija z njim je zadnje čase zelo napeta. Ko je treba zjutraj vstati, si umiti zobe in opraviti druge osnovne potrebe, se vse skupaj konča z grožnjami, ker sin tega pač noče. Tudi v nadaljevanju dneva se situacije pogosto končajo z grožnjo: ‘Če tega ne boš naredil, ne boš dobil tega in tega.’
Konflikti se stopnjujejo in včasih jih lahko omiliva, če si eden od naju vzame veliko časa in sinu, na primer, zjutraj uprizori pravo gledališko predstavo, kako si bo umil zobe. Kaj naj storiva, da se vsak dan ne bi spremenil v pravo malo vojno?”

 

Ukazi, ki ne zaležejo

V taki situaciji si morate starši najprej iskreno odgovoriti na vprašanje, ali ste pripravljeni spremeniti svoje obnašanje.

Veliko je namreč stavkov, ki jih starši že stoletja ponavljajo svojim otrokom. Kot avtomati so in sploh ne razmišljajo, kaj pravzaprav govorijo. Na primer: “Kosilo je pripravljeno!” Ali: “Kmalu bo čas, da greš v posteljo!”

V večji ali manjši meri so to ukazi. Kosilo je pripravljeno, pomeni, takoj pridi sem, sedi in jej. To je tako, kot če mi moja žena v četrtek reče, kaj praviš, ali bi v soboto skupaj pospravila hišo. To ni vprašanje, to je ukaz.

Moj vnuk, ki je zdaj star štiri leta in pol, se je tako vedel. Ko sta mu starša rekla, večerja je na mizi, je odgovoril, nisem lačen. Ko sta ga pet minut kasneje spet skušala pripraviti do tega, da bi sedel za mizo, ni hotel jesti. Enako je bilo s spanjem. Ure in ure je trajalo, da sta ga spravila v posteljo.

Prijaznost, ki ni demokracija

Nato sta moj sin in snaha spremenila svoje obnašanje. Težko prevedem, kaj natančno sta mu rekla, da ne bi tvegal, da bi zvenelo, kot da sta uvedla nekakšno demokracijo. Ampak naredila sta nekaj zelo pametnega. Svojemu sinu sta začela govoriti: “Midva bova zdaj večerjala. Če si lačen, si dobrodošel, da se nama pridružiš.”

Kot vsak štiriletnik moj vnuk seveda nikoli ni bil lačen. Otroci, zatopljeni v igro, nimajo telefonske povezave s svojim želodcem, da bi ga ves čas spraševali, če je prazen. In ko je vnuk rekel, nisem lačen, sta starša rekla, v redu. Moja snaha je gledala na uro; nikoli ni minilo več kot devet minut, da je vnuk prišel k mizi.

Ko je bil čas za posteljo, mu je rekla: “Pozno je že, in z veseljem ti bom v naslednje pol ure pomagala v posteljo.” In vnuk je spet rekel, nisem zaspan. V redu, povej, ko boš zaspan, se je glasil odgovor.

Ko je vnuk kdaj spal pri meni, me je zelo vljudno vprašal, dedek, ali bi bil tako prijazen in me spravil v posteljo. To se je po navadi zgodilo dvajset minut potem, ko sem mu rekel, da je čas za spanje. Dvajset minut je dvajset minut. Lahko se ta čas prepiramo ali se imamo lepo.

Svet iz otroške perspektive

Temu se reče vodenje. Starši ne govorijo na ta način, da bi se izognili konfliktu. Prav tako otroku ne sporočajo, naj se sam odloči, če ni pripravljen poslušati svojih staršev. Preprosto, svoje obnašanje prilagodijo tako, da je učinkovito.

Meni se zdi popolnoma logično, da to deluje. Verjamem, da bi morali biti do otrok prijazni. Ne da smo njihovi prijatelji, ampak preprosto, da smo z njimi prijazni.

V omenjenem primeru ste se znašli v situaciji, ko se s svojim otrokom vsak dan bojujete za prevlado. Svetujem vama, da najdeta miren trenutek in svojemu sinu rečeta, poslušaj, desetkrat na dan se skregamo. Tega nočeva več. Ne veva natanko, kaj storiti, veva le, da tega nočeva več. Seveda naju skrbi za tvoje zobe in za to, da greš pravočasno spat. Prosim, pomagaj nama. Povej, na kakšen način naj doseževa, kar želiva, da ti ne boš imel občutka, da se moraš boriti z nama.

In otrok vam bo povedal, kar morate vedeti. Morda vam bo rekel, vedno kričita name. Seveda to ne drži, ampak to je njegova izkušnja. Ta izkušnja ni absolutna resnica, kot tudi vaša izkušnja ni absolutna resnica. Večina otrok te starosti bo rekla kaj podobnega, na primer, vedno me kritizirata, vedno mora biti vse po vajino … Takrat preprosto rečete, žal nama je, tega nisva vedela. Poskusila bova prenehati s tem. Ko začneva kričati, naju na to opozori.

Spoznali boste, da je vaš otrok sposoben prevzeti veliko več odgovornosti, kot mu to trenutno dovolite. Preprosto srečnejši bo postal, vi pa boste manj utrujeni. Samo pripravljeni morate biti na situacijo pogledati iz njegovega zornega kota.

Zelo mi je pri srcu zgodba triletnega danskega dečka, ki se je izgubil v gozdu. Po 18 urah so ga našli živega in zdravega. Dva dni zatem je družino obiskala televizijska ekipa. Novinarka je dečka vprašala, kako to, da je izginil. Deček jo je začudeno pogledal. Nisem izginil jaz, moja mama je izginila, je odgovoril. Odrasli pogosto pozabljamo, kako je svet videti iz otroške perspektive.

Ko otrok želi spati skupaj s starši

Starša nadalje sprašujeta: “Sin želi spati samo v najini postelji. Ko trdno zaspi, ga neseva v njegovo sobo. Po navadi se zbudi in noče več zaspati. Pravi, da ne more spati v svoji sobi, ker tam ni nobenega drugega živega bitja; vse igrače so umetne. Želiva, da sin zaspi v svoji postelji. Saj je soba, kjer spiva midva, čisto blizu; vrata so vedno odprta. Pogosto se dogaja, da eden od naju v nedogled bedi ob sinovi postelji in čaka, da bo zaspal. On pa vztraja buden, tudi pozno v noč.”

Tudi v tem primeru se morate starši vprašati, kaj želite. Če hočete svojo posteljo samo zase, si jo vzemite! To ne bo škodovalo vašemu otroku. Bo pa ob tej vaši odločitvi frustriran.

Ne pozabite, vaš sin je star štiri leta in pol, in mislil si bo, moj bog, kaj se dogaja! Vse svoje življenje sem spal skupaj z mamo in očetom. Zdaj pa je tega konec.

Ko sinu dovolite, da zaspi v vaši postelji in ga potem odnesete v njegovo, poskušate ublažiti ta udarec. To ne pomaga. Ali mu dovolite, da spi z vami, dokler ne bo sam odšel, ali pa ga brcnite s postelje. Tega seveda ne mislim dobesedno. Preprosto, recite mu, poslušaj, želiva v miru spati v svoji postelji, zato hočeva, da ti spiš v svoji. Veva, da ti to ne bo všeč in da naju boš zaradi tega sovražil, ampak tako sva se odločila.

In po treh tednih, ko ga boste morali vsak dan iz vaše nositi v njegovo posteljo, bo dojel, da bo odslej naprej pač tako.

Frustracije se ne da omiliti

Za ta problem obstaja veliko različnih rešitev. Ko je bil moj sin majhen, so strokovnjaki starše svarili pred tem, da bi otrok spal skupaj z njimi. Zato sva z ženo poskušala vse, da bi sin spal v svoji postelji. Ni šlo. Ure in ure sem presedel ob njegovi postelji in čakal, da zaspi. Skoraj si nisem upal dihati. Ko se mi je zdelo, da je končno zaspal, sem se čisto počasi, skoraj neslišno odplazil do vrat.

Seveda ni treba posebej poudarjati, da je bila to popolna izguba časa. Na koncu sva z ženo klonila. Sin je odtlej spal v najini postelji. Problem pa je bil, ker je bila postelja široka le 1,40 metra. Dva meseca skoraj nisem spal. Bal sem se, da bom otroka pomečkal. Sin je spal kot dojenček, moja žena prav tako. Neke noči se mi je utrgalo. Sedel sem v postelji in rekel sem si, briga me, če kdo umre, jaz hočem spati. Nato sem dobro spal tudi jaz. In novo, dva metra široko posteljo sem kupil. Sin je pol leta spal z nama, nato je odšel v svojo posteljo.

Zapomnite si: vaš otrok ni frustriran, ker bi skušal manipulirati z vami. Frustriran je, ker je izgubil nekaj, kar je imel vse svoje življenje. Predstavljajte si, da je vaša družina, odkar pomnite, jedla skupaj za isto mizo. Potem pa se poročite in vaš partner vam reče, nočem jesti skupaj s tabo. Hočem jesti sam.

Vajin odnos je lahko kljub temu dober, vendar se boste na začetku čudno počutili. Mar ni normalno, da družina obeduje skupaj? Prav tako se vašemu otroku zdi normalno, da spi z vami. Na kraj pameti mu ne pade, da imajo starši svoje potrebe in meje. Ne pozna vaših meja, dokler se vanje ne zaleti.

* * * * * *

Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.

Spletno objavo si lahko ogledate tule.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja