Vrnite mu njegovo odgovornost za šolo

So otrokove šolske domače naloge postale družinski problem? Se z otrokom nenehno prepirate okrog njegovih domačih nalog in drugih šolskih obveznosti? Se vam kdaj zdi, kot da ponovno hodite v šolo, saj se skupaj z otrokom učite pesmice, pišete domače naloge, berete knjige za domače branje in učite za šolske teste? Preverite, kaj lahko storite, da se ta družinska nočna mora prekine.

Začnite pri sebi

Preden se lotite težave, ki je resnično postala družinska težava, pa četudi bi bilo za njeno razrešitev potrebno »le« to, da otrok končno začne sam skrbeti za svojo šolo, si morate priznati, da ste kot odrasli v družini 100% odgovorni za to, kako se lotevate družinskih nesoglasij, konfliktov in težav, ki so normalni del družinskega življenja. To seveda ne pomeni, da otroci nimajo nobenih odgovornosti, saj je že 12-letnik marsikaj sposoben narediti sam (od kosila in perila do skrbi za svoje šolske obveznosti), toda nikakor ni sposoben uvideti in rešiti težav, ki nastanejo v odnosih z odraslimi. Lahko vam sicer pove, kaj ga moti, česa ne mara, kaj si zares želi in kje on vidi težavo, toda za to, kako se bomo družinske težave lotili, smo vedno odgovorni odrasli. Naloga nas, staršev, je, da težavo najprej prepoznamo, potem pa poiščemo rešitev. Pri tem je seveda zelo priporočljivo, da se posvetujemo z otroki, ki nam velikokrat ponudijo zelo dobre rešitve, toda odgovornost odločitve, kako se bomo lotili težave, pa vendarle stoji na starševskih ramenih. Zato moramo najprej sami sebe vprašati, kaj je tisto, kar nas moti, česa mi kot starši šoloobveznega otroka ne maramo, kaj si zares želimo oziroma kdo kot starši v resnici smo. Šele, ko torej sami vemo, katere otrokove šolske obveznosti smo brez nerganja in očitanja pripravljeni sprejeti na svoja ramena in katere ne, lahko pristopimo k otroku in mu to tudi iskreno povemo.

Na primer: »Poglej, z očijem sva postajala vse bolj nesrečna zaradi tvoje šole. Vse bolj se nama je zdelo, da naša cela družina hodi v šolo, ne samo ti. Zavedava se, da sva midva odgovorna za to, da sva tvoje šolske obveznosti preveč prevzela nase. Zato te ničesar ne kriviva, ti pa sporočava, da tega ne želiva več početi, zato ti vračava nazaj tvojo odgovornost za šolo. Upava, da se boš z najino odločitvijo strinjal in od danes naprej sam skrbel za svoje domače naloge, teste, šolsko torbo in vse, kar paše zraven. Če boš potreboval najino pomoč (pri kakšni težki snovi ali pri organizaciji), ti bova seveda z veseljem pomagala, toda glavna odgovornost za tvojo šolo je v resnici tvoja, četudi sva jo vsa ta leta prevzemala midva.« Ne pozabite, da je to le primer in s svojim otrokom spregovorite v »svojem jeziku«, pri tem pa pazite, da zares resno mislite, kar govorite. In potem seveda ne pozabite prisluhniti otroku, da vam še on pove, kaj misli in čuti.

Otrok potrebuje le priložnost

Čeprav ste bili v pogovoru z otrokom osebni in avtentični, vam morda otrok sprva ne bo verjel, da zares mislite resno, če ste leta in leta skrbeli za njegovo šolo. Morda bo poskušal stestirati vašo odločitev tako, da bo za nekaj časa šolo popolnoma zanemaril. Ohranite mirno kri in nikar takoj ne skočite v zrak kot v starih časih: »Pa kako si lahko tako neodgovoren! Pokaži mi zvezke, si naredil domačo nalogo? Kdaj pa pišete matematiko, si se že kaj učil?« S takšnim pristopom ste namreč spet prevzeli odgovornost za njegovo šolo v svoje roke, otroku pa s tem sporočili, da sam itak ne zmore. In zato tega tudi ne stori. S tem, ko se vede neodgovorno, v resnici samo sodeluje z vašim prepričanjem, da ni sposoben sam skrbeti za svojo šolo in nujno potrebuje skrbno mamo, ki ga opominja, skrbi za datume in teste, si pri sošolcih izposoja zvezke ter išče inštruktorje.  Staršem, ki so vložili toliko truda v otrokovo šolo, je to zelo težko sprejeti – da so v resnici sami odgovorni za nastalo situacijo. »Pa kako? Mi si želimo, da bi naš otrok sam skrbel za svojo šolo. Toda kaj, če je pa tako nemotiviran in brez volje.« Toda resnica je nekoliko drugačna: otrok v resnici nikoli ni dobil priložnosti, da bi sam prevzel odgovornost za svojo šolo. Starše namreč že učitelji v prvih razredih spodbujajo, da otrokom redno pregledujejo šolske torbice, jih sprašujejo glede domače naloge, skupaj z njimi listajo učbenike (da bodo ja na tekočem z vsem, kar se dogaja v šoli) in se učijo pesmice. In tako to počnejo še v 7. razredu, ko imajo nenadoma dovolj šole. Starši namreč. Nekateri bi sicer najraje otroke pospremili še na fakulteto, toda nikakor pa nočejo slišati, da so za otrokovo neodgovornost odgovorni le oni, ne pa skrajno neodgovoren, nehvaležen in nesposoben mulc.

Postanite najboljši pomočniki

To, da otroku vrnete njegovo odgovornost za šolo, ne pomeni, da se popolnoma odklopite od otrokove šole oziroma se zanjo nič več ne brigate. Večina otrok namreč še vedno potrebuje pomoč staršev: ko kakšne snovi ne razumejo, ko se jim nabere toliko obveznosti, da ne vedo, kako naj se organizirajo, ko imajo občutek, da jih kakšen učitelj ne mara, ko pridejo dnevi, ko šole enostavno ne marajo … Takrat potrebujejo starša, da jim prisluhne, pomaga z nasvetom ali kakšno zgodbo iz svojih šolskih dni, nikakor pa namesto otroka piše naloge in riše plakate. Tudi, če vas otrok ne zaprosi za pomoč, ga še vedno lahko vsake toliko povprašate, ali morda potrebuje pomoč oziroma mu zaupate svoje skrbi glede njegove šole. S tovrstno »pomočjo« seveda nikar ne pretiravajte, saj tudi vam zagotovo ne bi nič pomagalo, če bi vas v službi sredi največje delovne gneče sodelavec vsake pol ure spraševal, kako se počutite in ali vam gre in da ga skrbi, če boste zmogli. Otroku, ki je prvič zares začel skrbeti za svojo šolo, boste najbolj pomagali, če ga boste presenetili s palačinkami ali mu obljubili obisk kina, ko bo najhujši del učenja za njim. S tem mu boste sporočili, da razumete, da je trenutno težko, vendar zaupate vanj in se veselite časa, ko bosta lahko skupaj praznovala njegove uspehe. In to je tisto, kar otroci od svojih staršev zares potrebujejo: zaupanje, da sami zmorejo. Pa četudi se pri tem stokrat zmotijo. Le tako se namreč lahko zares učijo. Sami, vendar z najboljšimi pomočniki na svetu – starši.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (marec 2016).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja