Vsak udarec je nasilje

»Vsake toliko kakšna po rit’ pa že ne more škoditi in je za otroka dolgoročno gledano koristna,« je običajen stavek, s katerim se tolažijo starši (in žal tudi nekateri strokovnjaki), ki v vzgoji še vedno uporabljajo fizične udarce kot del discipliniranja in kaznovanja. Toda, ali to res drži?

Podatki Unicefa kažejo, da tako razmišlja kar 80 odstotkov staršev na svetu, ki svoje otroke še vedno redno ali občasno šeškajo (kot se lepše imenujejo bolj ali manj nasilni fizični udarci). In čeprav je bila Konvencija o otrokovih pravicah, ki določa, da morajo biti otroci zaščiteni pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, tako s strani staršev kot drugih oseb, sprejeta že daljnega leta 1989, so v »razviti« Evropi še vedno države, ki telesnega kaznovanja zakonsko ne prepovedujejo. Med njimi je tudi Slovenija, ki je od Sveta Evrope dobila že več opozoril, da je slovenska trenutna zakonodaja v odnosu do telesnega kaznovanja otrok premalo jasna, zavezujoča in natančna.

Samo zakon ni dovolj
Pa vendar tudi to, da bo telesno kaznovanje zakonsko prepovedano (upajmo, da kmalu!), žal ne bo preprečilo staršem, ki verjamejo v neškodljivost šeškanja, da bi s telesnim kaznovanjem otrok nadaljevali za zaprtimi vrati. Če torej želimo otrokom omogočiti otroštvo brez telesnega kaznovanja, je poleg zakona potrebno tudi osveščanje – predvsem mladih – staršev. Staršev, ki so večinoma tudi sami bili deležni telesnega kaznovanja in imajo zato do njega večjo toleranco oziroma ta vzorec iz primarne družine brez slabe vesti prenašajo v naslednjo generacijo.

Med sodobnimi starši pa je kljub splošnemu sprejetju šeškanja kot uspešne in neškodljive vzgojne metode zaznati vse več takšnih, ki se zavedajo škodljivosti telesnega kaznovanja. Pa vendar so tudi med njimi takšni, ki občasno »izgubijo živce« in udarijo otroka. Toda sočutni starši se zavedajo, da nobeno otrokovo dejanje (ali nedejanje) ne opravičuje fizičnega nasilja, ki vedno rani integriteto žrtve. Hkrati pa vedo, da je ta »spodrsljaj« le znak njihove nemoči, kot to velja za vse nasilneže. Takšni starši se zato otroku po udarcu vedno opravičijo oziroma prevzamejo odgovornost za svojo nasilnost. Glavna ločnica, ki nasilne starše ločuje od nemočnih, je torej to, kakšen odnos imajo odrasli do tega nasilnega dejanja oziroma telesnega kaznovanja. Ga jemljejo kot starševsko napako, storjeno iz lastne nemoči, ali ga opravičujejo?

Rodimo se socializirani
Prepričanje Ena po zadnji plati pa otroku že ne bo škodila! je težko izkoreniniti predvsem zato, ker gre za zelo staro prepričanje, ki izvira iz avtoritarnih časov, ko je tako znanost kot splošna javnost verjela, da se otrok rodi tako rekoč kot divja zver (brez občutka empatije in drugih socialnih veščin), ki jo je treba »ukrotiti« oziroma socializirati, pri čemer je kdaj pa kdaj potrebno uporabiti tudi telesno kaznovanje. Toda sodobna znanost z vse več študijami dokazuje, da to ne drži. Da otroci ob rojstvu niso niti asocialni niti egocentrični. Ravno nasprotno – rodijo se s sposobnostjo empatije in so socialno nastrojeni (so družbena bitja, ki sledijo odnosu). Zato otroci do 3. leta starosti v resnici ne potrebujejo »vzgoje«, temveč le empatično ter jasno in nedvoumno vodstvo. Predvsem pa potrebujejo starše, ki so pripravljeni spoštljivo, empatično in nenasilno odkrivati, kdo so njihovi otroci, hkrati pa jim dajejo možnost, da lahko tudi otroci na način, ki ga zmorejo, odkrivajo, kdo so njihovi starši. Jesper Juul, svetovno znani danski družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji, svetuje, da si svojega malčka predstavljate kot obiskovalca iz tuje eksotične kulture, ki mu je treba predstaviti, kako se v vašem domu je, spi, sedi … in kako se vedemo v odnosu do drugih tako znotraj kot zunaj družine.

Nagajanje je povabilo
V teoriji je takšno empatično starševsko vodenje slišati kot počitniška naloga, toda starši se v odnosu do otrok velikokrat počutimo zelo nemočni. Starši, ki uporabljajo telesno kaznovanje (s slabo vestjo ali brez nje) imajo v takšnih trenutkih občutek, da tistega, kar želijo doseči v vzgoji otroka, nikakor ne morejo doseči brez vsaj grožnje z udarcem, če že ne udarca. Kje je torej pravi problem oziroma zakaj »nam« otroci nagajajo? Marsikateremu staršu pri ozaveščanju in premagovanju občutkov sovražnosti (Ta mali bo mene zafrkaval!), ki pogosto rodijo nasilje, zelo pomaga spoznanje, da ko otrok nagaja oziroma se nam upira, tega ne počne zato, ker je »žleht«, trmast ali smo mu postavili premalo stroge meje. Gre zgolj za dve osebi, ki imata nasprotne želje. Ali bomo tudi partnerja udarili zato, ker noče z nami v kino? Večina ne. Seveda je odnos med partnerjema drugačen kot odnos med odraslim in otrokom, toda to še ne pomeni, da lahko starši z otroki počnemo vse, kar se nam zdi potrebno, da dosežemo svoj cilj. Pri tem starši ne smemo pozabiti, da otroci (tako kot odrasli!) vedno raje sodelujejo, če z njimi ravnamo spoštljivo. Če vas torej ne prepriča etični vidik enakovrednosti otrok, je spoštljiv odnos do otroka zagotovo boljši tudi iz praktičnega vidika.

Kaj pa, če smo otroku spoštljivo in prijazno (ter večkrat!) naročili, naj pospravi igrače, pa tega še vedno noče storiti? Težave v odnosu – pa naj gre za odnos z otrokom ali partnerjem – so vedno odlično izhodišče in spodbuda, da preverimo kakovost odnosa in lastne psihične vsebine, ki jih je otrokovo »nesodelovanje« zbudilo. Kot odgovorni starši se moramo torej vprašati: Zakaj otrok noče sodelovati z mano? Kje je resnična težava v najinem odnosu, na katero me otrok opozarja? Otrokovo nagajanje oziroma nezaželeno vedenje – pa naj bo to doma ali v vrtcu oziroma šoli – je namreč povabilo za nas odrasle, da globlje pogledamo v odnos z otrokom in samega sebe.

(P)ostanite vodja družine
Pa vendar v resničnem življenju velikokrat nimamo ne časa ne energije, da bi se prav ob vsaki težavi poglabljali v odnose in vase (čeprav je to najboljša pot do zares »prisotnega« življenja), temveč želimo želen rezultat takoj oziroma vsaj v čim krajšem času. Na primer, ko se nam mudi v službo in si želimo, da se otrok čim prej obleče in uredi za odhod. Veliko sodobnih staršev, ki ne verjamejo v telesno kaznovanje, si starševsko vodstvo predstavlja kot neskončne razprave in prepričevanja otrok, naj vendarle storijo to, kar si starši želijo, kar pa na koncu rodi le izčrpane starše in vse bolj »muhaste« otroke. Z otroki ravnati spoštljivo in empatično namreč še ne pomeni tudi predati jim vodstva družine. Bistveno vprašanje, ki si ga moramo postaviti odgovorni starši torej ni Udariti ali ne udariti?, temveč Kako (p)ostati nenasilen vodja družine?. Kako torej spoštljivo in empatično voditi družino, ne da bi ob tem poškodovali otroka ali/in sebe?

K strokovnjakom za vzgojo tako prihaja vse več staršev, ki so že spoznali, da ne želijo slediti nasilni avtoritarni vzgoji, ki so je največkrat bili sami deležni in vedo, kako zelo rani otrokovo samospoštovanje, hkrati pa ugotavljajo, da jih demokratičen pristop do vzgoje vse bolj izčrpava in ne prinaša zadovoljstva ne njim, ne otrokom. Skupaj s strokovnjaki po navadi ugotovijo, da so nevede (in s popolnoma dobrimi nameni!) starševsko odgovornost vodenja prepustili otrokom, ki temu seveda niso kos. Družino so namreč vodile otrokove želje, ki pa nikakor niso isto kot otrokove potrebe. In prav to je ključna naloga odgovornih staršev – da sledimo otrokovim potrebam, kar pomeni, da brez slabe vesti in spoštljivo (torej brez nasilja) otrokovim željam zmoremo reči NE, ko le-te niso v skladu z otrokovimi potrebami.

Ne pozabite nase
Otrokove potrebe pa niso edine, ki jim moramo starši slediti. Pri tem namreč nikakor ne smemo pozabiti tudi nase. Kot pravi znani Juulov nasvet staršem, je največ, kar lahko starši naredimo za svojega otroka, to, da dobro poskrbimo zase, namesto, da vso svojo življenjsko energijo posvetimo »vzgoji« otroka. Prava vzgoja se namreč ne dogaja takrat, ko otroku razlagamo, kako naj se vede, kaj je prav in kaj narobe, temveč največ vzgaja tisto, kar se med člani družine dogaja »med vrsticami«, in to tako zavestno kot nezavedno. To seveda ne pomeni, da naj se starši egoistično posvetimo le sebi in otroka zanemarjamo, temveč da pri skrbi za otroka ne pozabimo tudi nase in prvega otroka v družini – partnerstvo. In da pri tem otroku avtentično pokažemo in povemo, kaj nam je všeč in kaj ne, kaj hočemo in česa ne, kaj si želimo in česa ne, česa nas je strah in kaj nas veseli.

Ko torej želimo, da otrok pohiti z jutranjim oblačenjem, ker se nam mudi v službo, bomo tako kratkoročno kot dolgoročno veliko več dosegli, če bomo namesto besed Pa kaj se obiraš? Ali ne vidiš, da se mi mudi! in morebitno klofuto, ker je še vedno v spodnjicah, otroku pogledali v oči in mu iskreno sporočili: Vem, da si verjetno še zaspan in težko hitiš. Toda z očkom sva se prepozno vstala in sedaj se mi strašno mudi. Mi lahko prosim pomagaš in pohitiš? Ob takšnem sporočilu in odnosu do otroka se bo otrok počutil sprejetega (prepoznali smo njegove občutke, da je še zaspan in se mu v njegovem svetu nikamor ne mudi), spoštovanega (zaradi tega, ker ne hiti, ga nismo omalovaževali in mu tako rušili samospoštovanja) in vrednega (prosili smo ga za pomoč). Poleg tega smo mu tudi z vzgledom pokazali, kaj pomeni biti osebno odgovoren, saj smo odgovornost za nastalo situacijo (da se nam mudi) zrelo prevzeli na svoja ramena. To pa še ni vse. Ob takšnem spoštljivem odnosu do otroka se boste kot starši zagotovo počutili bolje kot, če bi ga nadrli in mu eno primazali. V resnici se namreč noben nasilnež (pa čeprav morda tega žrtev ne vidi) globoko v sebi ne počuti dobro, ko je nasilen.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (junij 2016).