Vstop v šolo

(Piše: Nataša Novak Mulej)

 

Ko otrok prvič prestopi prag šole, je tako zanj kot za starše to prelomen dogodek.

Odslej bo velik del svojega časa preživel v šoli; njegov svet se bo razširil izza varnih mej doma. V novi sredini bo skozi odnose z drugimi spoznaval sebe, podprt z dediščino svojih staršev, ki je lahko tako v pomoč kot v breme, pogosto zmes obojega.

V časih avtoritarne vzgoje so otroke s šolo radi strašili. Marsikdo se še spominja grozeče ponavljanega stavka mame, očeta ali sosede: »Boš že videl, ko se začne šola!« Tako danes veliko spominov na 1. september spremljajo občutki krivde in strahu.

Sodobni starši pa smo se – z najboljšimi nameni, da bi popravili krivice iz preteklosti – oprijeli druge skrajnosti: vstop v šolo idealiziramo do te mere, da šolo predstavljamo kot obljubljeno deželo, v kateri so vsi sošolci in sošolke najboljši prijatelji, učiteljica najprijaznejše bitje na svetu, učenje pa nekaj najlepšega na svetu. Z okrancljanimi šolskimi torbami in kičastimi šolskimi potrebščinami, ki se otrokom bleščijo iz reklam, je slika o šolarki Barbie in šolarju Kenu popolna. A to je tudi podoba izgubljenega, osamljenega otroka, ki se v resničnem svetu pogosto ne zna postaviti zase. Tega pa si kot starši ne želimo, mar ne? Zato je pomembno, kako starši otroka pripravljamo na šolo. Če želimo, da bo naš otrok razvijal zdravo samospoštovanje, ki je pogoj za kakovostne odnose z drugimi, najprej pometimo s svojimi predsodki in pričakovanji. Ne vsiljujmo torej svojih predstav, temveč dovolimo, da si otrok ustvari svoje.

Obstaja trend, da starši v preveliki skrbi za otrokovo prihodnost, po tem, ko vstopi v šolo, začnemo ravnati in razmišljati drugače, kot smo v še »brezskrbni« predšolski dobi. Ko hlepimo po odličnih ocenah in hlastamo za učnim uspehom in to postavljamo v središče družinskega življenja, v otroku vzbujamo strah, da bi nas razočaral. Otrok se začne kazati takšen, kakršnega bi ga radi videli, in ne, kakršen v resnici je. S tem mu dajemo zgled, da ni dobro biti v sozvočju s svojim notranjim glasom.

Tako mnogi starši, četudi nevede, dovolijo, da šola pokvari pristen odnos med njimi in njihovimi otroki. Naj nam bo v pomoč zavedanje, da je prihodnost negotova, o čemer smo se kot izkušeni odrasli že večkrat prepričali. Bolj smiselno in osrečujoče je vlagati čas in energijo v to, da se otrok počuti varnega z nami in v samem sebi, tukaj in zdaj. S tem krepimo njegovo notranjo moč, brez katere nima možnosti za resničen uspeh, pa naj bodo ocene še tako dobre.

Odrasli smo tisti, ki smo odgovorni za kakovost odnosa z otrokom, do tega pa vodi odprt in rahločuten pogovor, v katerega vključujemo tudi otrokovo notranjo resničnost in dojemanje sveta, kot ga vidi in razume sam. Verjemimo mu torej tudi takrat, kadar ni posebej navdušen nad sošolci ali učiteljico. Zanimajmo se zanj, namesto da moraliziramo, kadar izrazi nelagodje nad učenjem. Odgovorimo mu s sočutjem, kadar je razočaran ali jezen nad neuspehom v šoli.

Razumljivo je, da si vsi starši želimo, da bi se naš otrok z veseljem in zanimanjem učil in izpolnjeval šolske obveznosti. Toda prevelika želja nas sili v dajanje nasvetov in navodil, ob čemer zanemarjamo otrokovo resničnost in njegove individualne potrebe – nič ni pomembnejšega od resnice, koliko je dejansko sposoben in kako šola kot izobraževalni proces vpliva nanj. Ko mu dovolimo, da je sam odgovoren za svoje šolsko delo in uspeh, mu odpremo pot, na kateri svobodno odkriva svoje sposobnosti na sebi lasten način. Namesto, da smo preprečevalci njegovega neuspeha ali načrtovalci njegovega popoldanskega urnika, bodimo rajši iskreni poslušalci in empatični spremljevalci.

Starši prevečkrat v veri, da otroku pomagamo, naredimo veliko škode, ko stopimo med otroka in učiteljico. Premislimo, kdaj zares branimo otrokovo integriteto, kdaj pa pravzaprav celimo lastne rane. Preden se vmešamo v delo učitelja, je vredno premisliti, ali ne bomo nemara s tem izpostavili in prizadeli otroka ali ga, v najslabšem primeru, prikrajšali za možnost, da se sam nauči preživeti v (šolskem) sistemu. Vendar pozor, to ne pomeni, naj ga v tem sistemu pustimo samega!

Morda je prav to šolsko leto čas za spremembe v odnosu z našim otrokom. Na zunanje pritiske, ki prevečkrat prihajajo prav iz šole, glejmo kot na priložnost, da otroka uzremo, priznamo in sprejmemo. Pridružimo se tistim staršem, pred katerimi si otroci upajo pokazati takšne, kakršni v resnici so.


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja