Zakaj je šola “beda”

Otroku slikamo šolo kot prostor, kjer bo luštno, kjer se bodo učili zanimive stvari, spoznali nove prijateljčke, učiteljice bodo krasne in vse bo super. A take šole ni.

Otrokom ne predstavljajte šole kot nekaj drugega, kar realno je. V šoli se bo dogajalo kaj zabavnega in družabnega, ampak bo tudi in predvsem delo,” staršem pred vstopom otrok v šolo na srce polaga Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami dela z otroci in družinami v šoli ter kot svetovalka pri Familylabu. Otrokom navadno rečemo: “Zdaj si velik, greš v šolo, nekaj novega bo prišlo”, kar je po besedah Barborič Veselove primeren odziv, saj predstavlja vstop v šolo prehod v novo obdobje, na kar so otroci ponosni. Težava nastopi, ko predstavimo otroku šolo kot prijetno institucijo, kar pa to nujno ni. “To je podobno kot prikazovanje zakonskega razmerja kot končnega produkta neskončne romantične ljubezni, kjer bo vse samo še lepše.”

Prav tako ni primerno, da otroka strašimo z besedami: “Zdaj se začenja resno delo, konec je igre in veselja“. Tudi to ni realno, veliko bo treba sedeti in delati, se bo pa otrok marsikaj novega naučil in marsikaj novega počel,” razlaga Barborič Veselova.“Seveda bo še vedno veliko zabave, a se bo ta počasi umikala v popoldanski čas, kot je pri odraslih ljudeh.

Za prvošolčke je najbolj težko, da morajo sedeti

Prehod iz šole v vrtec se pozna tudi po drugačni retoriki, ko učitelji govorijo, da je nek otrok priden, da dobro dela, kar je pogosto v nasprotju s predstavami staršev, ki so razočarani, ko ugotovijo, da šola ni takšna, kot so si predstavljali. “Šola je sistem, tako pri nas, kot kje drugje, ki dela bolj na socializaciji kot na spodbujanju vedoželnosti,” poudarja Barborič Veselova. “Delaj tisto, kar se ti naroči, kot priprava na življenje v družbi. Morda je to trdo rečeno, a če otroka realno pripravimo, ne bo tako razočaran. Prvošolčke recimo najbolj uniči dejstvo, da morajo marsikje sedeti 45 minut in se učiti pisati črke in številke, za kar še niso zreli.

Barborič Veselova, sicer tudi nasprotnica prezgodnjega opismenjevanje otrok, poudarja, da je problem mnogih, če ne večine šolskih sistemov, ta, da se zaradi povečanja znanja in vsebin trpajo učni programi. “To je neumno, saj je pomembno, da otroke naučimo informacije poiskati, jih razumeti in umestiti v kontekst,” poudarja. “Dobri šolski sistemi delajo tako, da učijo razmišljati, uporabljati in poglabljati znanje. Marsikje so tu daleč pred nami, saj niso toliko obremenjeni s tem, da bodo recimo odpredavali celo zgodovino, ampak samo določene vsebine, ki se navezujejo na neko družbeno stanje.”

Učitelji “brez avtoritete” in “razvajeni” otroci

Spremenila se je tudi vloga učitelja in odnos učencev. “Na nek način je bilo tisto, čemur rečemo dobri stari časi, bolj enostavno, saj je vloga določala odnos,” poudarja Barborič Veselova. “Če je bil nekdo učitelj, se ga je vzelo resno, ga upoštevalo in ubogalo že samo zato, ker je bil učitelj. Danes mora učitelj za to nekaj narediti. Od formalne avtoritete se pomikamo v polje realne, osebne avtoritete in mnogi slovenski učitelji to dobro obvladajo.”

Na drugi strani so otroci bolj suvereni in samozavestni, a tudi manj socializirani. “Vzgoja je sestavljena iz dveh komponent – na eni strani imamo razvijanje osebnosti otroka, ki med drugim vključuje samozavest, samospoštovanje in samopodobo, na drugi strani je socializacija, t. j. umeščanje otroka v družbo,” razlaga Barborič Veselova. “Če so našo generacijo starši vzgajali tako, da bomo v družbi funkcionalni, da se bomo vedli njej primerno, je v današnji vzgoji na tem manj poudarka. Ni slabo, da nas zanima dobrobit otroka in ne predvsem njegova/njena družbena primernost, potrebno pa je ravnovesje. Ko rečemo, da so otroci nemogoči v šoli, pogosto to pomeni, da jih nismo dovolj pripravili na sistem. Ne znajo sodelovati, redko so samostojni, tako kot bi glede na razvojno stopnjo lahko bili, redko razumejo, da navodila, ki so povedana skupini, veljajo tudi zanje. To, kar mene kot učiteljico in profesionalnega pedagoga zelo bega, je, da prihaja v prvi razred mnogo otrok, ki znajo že pisati in brati, hkrati pa se iz leta v leto povečuje število otrok, ki so še nesamostojni. Ne le, da ne znajo zavezati čeveljčkov, ampak jih ne znajo niti obuti, poiskati, obleči jakne, si obrisati ritke, potegniti vode ali umiti rok.”

Otroke iz plenic dajejo vzgojiteljice

Vzgojiteljice ugotavljajo, da so že nekaj generacij otrok one dale iz plenic. “Pogosto imajo občutek, da začenjajo na novo. Otroci so v vrtcu brez plenic, doma pa jih imajo,” opažanje vzgojiteljic navaja Barborič Veselova. “Vidi se, da se starši z otroci ukvarjajo, a intelektualno, ne na področju socializacije, kjer se mora otrok naučiti samokontrole in sodelovanja v skupini. Šestletnik je razvojno sposoben počakati, da pride do besede, a realno gledano je malo prvošolcev, ki to razumejo, in tudi zato je prvi razred velikokrat naporen.”

S prilagajanjem in sodelovanjem imajo na splošno manj težav deklice. “Ne bom rekla, da je njim lažje, saj imamo v zgodnji najstniški dobi več samopoškodovanj in avtodestruktivnih vedenj pri deklicah, kar je lahko povezano s prepogostim in preglobokim sodelovanjem, ustrežljivostjo deklic v otroštvu, ki ceno za to plačajo pozneje,” opaža Barborič Veselova. “Morda je nekakšna mirnost in sodelovalnost deklic stvar osnovne vzgoje, morda pa gre tudi za bazično razliko v hormonskem sistemu. Če pustimo otroke same, bomo videli, da se bodo fantje več premikali kot dekleta, fantovske igre so bolj gibalne, medtem ko se bo več deklic lahko umirjeno igralo s punčkami.”

Otroški možgani hlepijo po intelektualnem delu

Šolski sistem je v osnovi sestavljen tako, da učitelji snov odpredavajo, od otrok pa se pričakuje, da jo bodo ponovili. “To je obremenjujoče,” poudarja Barborič Veselova. “Otroški možgani hlepijo po intelektualnem delu, po razmišljanju, iskanju rešitev. Sploh fantje, zato ni naključje, da imamo v šoli mnogo težav z njimi. Hodijo po razredu, ne morejo sedeti in mi jim rečemo, da so nadležni. Lahko se jim začne kariera ‘nadlege”, t. j. težavnega otroka. Zlasti fantje potrebujejo didaktični pristop ‘poišči odgovor na vprašanje, najdi rešitev, bodi aktiven in to od samega začetka šolanja’. Za otroke je tudi nujno, da prepoznavajo praktični smisel, dobrobit v pridobljenem znanju.”

Kultura strahu se pozna tudi v šoli

Otroci s starši svetovalnico obiskujejo vse leto, čeprav je glavnina obiskov osredotočena na obdobje po novem letu, ko gre za vedenjske težave, ter od aprila naprej, ko gre za vprašanje šolskega uspeha, kar je absolutno prepozno. Srečujejo se tudi s socialnimi problemi, a kot v praksi opaža Barborič Veselova, večje težave predstavljajo osebne psihološke stiske staršev. “Včasih opažamo, da je izguba službe lahko celo razbremenitev,” pove Barborič Veselova. “Ko starši izgubijo službo, pogosto to manj vpliva na otroka, sploh če imajo za sabo solidno socialno sredino, kot npr. ločitev v družini ali nesoglasja med starši, ki do ločitve sicer ne pripeljejo, a so za otroka huda obremenitev. Za starše je poleg tega mnogokat zelo težko biti v službi, ki jih izžema, razoseblja, ni človeška. To vpliva tudi na otroka, in to ne dobro.”

V praksi srečuje otroke, ki hodijo v peti ali šesti razred in rečejo: “Zakaj naj hodim v šolo? Da bom imel tako službo, kot moja mama?”. “Težko takemu otroku karkoli rečeš, če vidiš, da njegova mama dela v treh turnusih za minimalno plačo, ki komaj omogoča preživetje,” pravi Barborič Veselova. “Poleg tega bosta dva, ki sta tako preutrujena, prestrašena in razčlovečena, težko imela kvalitetno razmerje in bila kvalitetna starša, kar se otrokom pozna. Otrok se noče učiti in ima slabe ocene. S takim otrokom ne moreš delati na tem, da bo pridobil delovne navade, ker to ni njegova temeljna težava, ampak čuti, da nihče nima časa zanj, ga ne vidi, občuti, je drugim odveč in v breme. V šoli izbruhne marsikaj, kar je zelo družbene narave. Ne bi obtoževala staršev, saj, kolikor sama opažam, se jih večina trudi, da bi naredila najbolje, kar lahko.”

Naporni in apatični

Na težave otroci različno odregairajo, simptomatika pa je pogosto težko predvidljiva, saj je način, kako otrok pokaže stisko, odvisen od več dejavnikov, vključno z okoljem in temperamentom: “Nekateri bodo kazali vedenjsko problematiko glasnega tipa, veliko pa jih bo živelo v tišini, se bodo umikali vase in bodo brezvoljni,” pove Barborič Veselova. “V šoli ponavadi odreagiramo, ko so otroci prenaporni; to so t. i. vedenjci, ali ko so problem ocene, ki tako padejo, da se moramo odzvati. Del otrok, ki apatično ždi, pa pride na vrsto pozneje, v najstniškem obdobju, ko začnejo polniti pedopsihiatrijo zaradi depresij ali drugih motenj, kar je mnogo prepozno.”

Simptomatika je različna, od samopoškodovanja, nezavarovanih spolnih odnosov, droge, alkohola, ali druge skrajnosti, ki se kaže v pretiranem učenju in nenormalni ambicioznosti. “Ko opazimo, da otroku ni dobro, se ne smeji, ni igriv, nima življenja v sebi, je prav, da odreagiramo in poskušamo razumeti, kaj se dogaja v njegovem svetu.”

Pogosto so težave kompleksne, včasih pa gre pri otrokovih stiskah tudi za situacijske zadeve, kot je zamenjava učiteljice ali ločitev staršev, ko se zadeve po nekaj mesecih uredijo. “Imeli smo recimo primer, ko je fantek konec prvega razreda začel znova močiti posteljo, ker je učiteljica odšla na porodniško,” navede Barborič Veselova.“Starši so odreagirali takoj, ker je bilo tako nenavadno in hkrati zelo enostavno prepoznati povezavo.”

Darjo Barborič Vesel se je pogovarjala Irma Hus, sodelavka  spletnega portala zurnal24.si  (27.8.2015)

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja