Zakaj pa tebe žabice žulijo?

(Simona Iglič)
Jesen je tukaj. Pisana in lepa. Zunaj je ravno toliko toplo kot hladno. Podobno zmedeni kot vreme smo tudi starši, ko je treba zjutraj obleči svojega otroka. Sicer dobro razumemo in vemo, kaj je to čebulno oblačenje, pa vendar se zdi, da le-to povzroča vse preveč solza in kričanja. Ah, kje so poletje, oblekice in kroksi?!Najbolj pogosto ‘vzgojno’ vprašanje se jeseni verjetno glasi: Kaj narediti, če si otrok zjutraj noče obleči kape, jopice, žabic? Mnoge starše pa verjetno zanima, ali je kaj več na tem jutranjem protestiranju ali gre le za navajanje gole kože na ponovni stik z debelimi oblačili. Poletje je bilo namreč bolj sproščeno. Tako in drugače.

Ja, jeseni se res vse spet na novo zažene. Konec dopusta, šola, vrtec. Da bi stvari lepo, mirno tekle, smo starši pripravljeni storiti marsikaj. Tudi tisto, kar diši po podkupovanju in manipulaciji.

Mamica je petletnico vprašala, kaj naj naredi, da bo zjutraj hitro oblekla pripravljena oblačila. Deklica je odgovorila: ”Če za nagrado dobim čokoladico, se bom.”

Pa vendarle bi šlo, gre in mora iti tudi brez čokoladice! Če le kaj damo na odnos, ki ga imamo z otrokom. Ali se bomo jutranjih prepirov lotili drugače kot z obljubljeno nagrado, je v veliki meri odvisno od tega, koliko spoštujemo sebe in otroka.

Otroška lojalnost ne potrebuje nagrade

Lojalnost staršem (slediti staršem, jih ubogati, sodelovati z njimi) je pojem, ki ga odrasli podcenjujemo in na drugi strani poveličujemo. Podcenjujemo, ko ga skušamo okrepiti z zunanjimi pritiski (graja, kritika, pohvala, nagrada), in poveličujemo, ko ga želimo izsiliti iz otrok, ki smo jih dobili le na posojo in imajo življenjsko nalogo – postati svoji. Biti svoj pa pomeni tudi to, da se ne strinjaš vedno z največjo avtoriteto svojega življenja – starši.

Otroci so lojalni svojim staršem. Toliko bolj, če so starši zvesti sebi in svojim načelom. Ljudje, ki imajo razdelan sistem vrednost, v katerega močno verjamejo in v skladu s katerim živijo, so običajno bolj gotovi vase in tako tudi vstopajo v odnose z drugimi. Tudi svojimi otroki. Če ni tako, se radi poslužujemo vsega mogočega, da je le po naše. Posluževanje nagrad in kazni pa ima malo oziroma nič skupnega s samospoštovanjem (odraslega) in spoštovanjem otroka.

Umetno postavljeni sateliti

Starši z metodami nagrade (ali kazni) postavljamo v komunikacijski prostor otroka in staršev satelit. In sčasoma se naučimo komunicirati le še prek njega. Če je satelit dober in sploh če ima otrok po naravi dober sprejem (se pravi, da je eden sodelujočih otrok, ne tisti avtonomni, ki dela vse po svoje), lahko celotna zadeva povsem dobro deluje. To pa je tudi vse. Satelit namreč ni programiran, da vzdržuje pristne in odprte odnose znotraj družine, temveč zgolj preprečuje preveliko število konfliktov.

Primer:
V družinah, kjer je pospravljanje sobe nagrajeno s sladkarijami, bodo starši le redko izvedeli, kaj vse se lahko skriva za tem, da otrok noče pospraviti sobe. V nasprotnem primeru bo otrok hitro povedal.
”Ne bom pospravil sobe, ker je nisem razmetal jaz. Ne maram, da mi sestrična vse razmeče. Vedno ko pride, mi nagaja in vse mi pokvari. Nočem, da prihaja.”

Primer:
Otrok, ki je nagrajen za mirni odhod v posteljo z določeno nagrado, bo toliko teže povedal staršem:
”Ne bom šla spat po risanki. Ker hočem biti še z vama. Danes me nisi nič pocrkljala, mami.”

Toliko sporočil ostane tam nekje v ‘vesolju’. Nekatera se vrnejo na zemljo ob nepravem trenutku in času in spet ostanejo nerazvozlana, saj imajo tako malo opraviti s tekočimi zemeljskimi zadevami. Vmes pa tečejo leta in otroci vedno manj sporočajo o sebi. Vsaj na tak način, ki bi bil všečen in sprejemljiv za večino odraslih. In kmalu se starši vprašamo: Kdo si, otrok moj, saj te sploh ne poznam.

In če se vrnemo k oblačenju, tistemu jutranjemu, ki v marsikateri družini povzroča številne konflikte, je zgodba lahko precej jasna in dokaj hitro razvozlana, če le ne posežemo po ‘satelitih’. Če bi radi razumeli, kaj se dogaja v naši družini vsako jutro – da je začetek dneva tako neprijeten –, lahko začnemo s tem, da se vprašamo; kdo je moj otrok in koliko ga spoštujem?

Kdo je moj otrok?

Danes petletna hčerka je s svojo lekcijo (moje telo, moja odgovornost) začela že pri starosti dveh let; ko se je izkazalo, da ima fobijo pred gumbi. Prav zares in brez heca. In ni edina. Mnogo otrok in odraslih ne prenese gumbov; ne morejo se jih niti dotakniti. Ko sem sprejela to spoznanje o svoji deklici, so kmalu sledila še druga. Kako ne prenese trdega blaga in volnenih ovratnikov. Pa pozneje, ko hlače niso prišle v poštev in je dve leti nosila le krila. Vse do današnjega dne; ko ji v omari leži šest čisto novih parov žabic, ki jih ne bo nosila, ker imajo spodaj tisti rob – črtico, ki žuli.

Avtomatski starševski odzivnik (to je tihi glas, ki se sodobnemu staršu najprej oglasi – pogosto glas naših staršev) je odrecitiral že vse (od tega, kako razvajena je, pa do tega, da me vrti okrog prsta) in me vodil do občutka, da bi morala biti bolj stroga. A preglasilo ga je spoštovanje. Spoštovanje otroka, takega, kot je. Številni otroci se pol toliko ne ubadajo z oblačili, kot se ona. Včasih se je sposobna zjutraj tudi štirikrat preobleči. Kaj ima oblečeno, je temu otroku očitno zelo pomembno!

Ko ne gre več le za žabice in kape

Zgodba o jutranjem živžavu pa se še zdaleč ne konča zgolj pri ‘površinskem’ poznavanju svojega otroka. Mnogokrat ima opravka s poznavanjem notranjega sveta ali, bolje rečeno, trenutnega notranjega doživljanja otroka.

Protestiranje in nesodelovanje pri oblačenju namreč ne pomeni vedno le občutljivosti za določeni kos oblačila. Za tovrstnim nesodelovanjem se lahko skriva marsikaj drugega. Na tem mestu ne bom pisala o t. i. trmastih dvoletnikih, ki so odkrili svoj ‘ne’ in ga zdaj izražajo na vsakem koraku, tudi pri oblačenju. Mali ljudje, ki so začeli odkrivati svoj jaz, so poglavje zase.

Najbolj ‘univerzalna’ zgodba o jutranjem protestiranju pa ima verjetno opraviti z vsesplošnim hitenjem in nenormalno naglico, ki ji je podlegel ves odrasli svet. Otroški pa še ne!

Primer:
Triletnica se je na jutranjo norišnico odzvala z glasnim: ”Priganjate me, nehajte!”

Res je, starši zjutraj priganjamo svoje otroke. Vsi vemo, zakaj (jutranja gneča, služba …), in verjetno drugače tudi ne gre. Zjutraj bi otroke najraje zapakirali, jim prilepili znamko (na kateri bi pisalo vrtec ali šola) in s hitro pošto odposlali na želeni naslov. A ne gre tako zlahka in otroci niso paketi. Od nas pričakujejo in si zaslužijo več spoštovanja.

Odprti dialog ali pogled v ‘zakulisje’

‘Univerzalno zgodbo’ dopolnjujejo osebne zgodbe. Te so tiste, ki jih je najteže razvozlati in so za starše največja preizkušnja. Verjetno si mnogi starši želijo in upajo pokukati v zakulisje otroškega nesodelovanja. Ti starši pogosto zjutraj vprašajo svoje otroke: ”Povej, kaj je narobe, zakaj se nočeš obleči?”

Mnogokrat dobijo neposreden odgovor: ”V tej kapi mi je vroče, nočem je.” Ali pa takšnega, ki ga niso pričakovali: ”Ne bom se oblekel, nočem v vrtec, hočem biti s tabo.”

Včasih je odgovor sicer preprost: ”Žabice me tiščijo.” A menjava oblačila in tiščanje nogavičk, ki še včeraj niso tiščale, da slutiti, da gre za nekaj drugega.

Otroci velikokrat ne znajo povedati, kaj jih teži. Nič zato, če ne pride do besed. Vrata v dialog so se odprla. Starši smo pokazali zanimanje za otroka. Nismo se skrili in potuhnili za sladko nagrado ali grenko kaznijo. Ostali smo odprti, čuječi in tenkočutni.

Primer:
Starši štiriletnice so obupani. Čeprav ji dovolijo, da si zjutraj sama izbere oblačila, še zdaleč ne gre zlahka. Za jutranje oblačenje porabijo skoraj eno uro. Deklica se namreč skoraj praviloma večkrat preobleče. A kljub temu se jutranje oblačenje konča z jokom in vsesplošnim nezadovoljstvom. Starša ne vesta več, kaj naj storita. Poskusila sta tudi tako, da sta onadva izbrala dekličina oblačila, in nekaj časa je kazalo, da bo tako bolje; vsaj časa so porabili manj. A deklica je bila ob odhodu vedno nezadovoljna in temu primerno še naprej vsako jutro jokala. Vse skupaj je trajalo dober mesec.

Primer:
Dve leti in pol stara deklica se je do nedavnega vsako jutro sama oblekla. Sicer je oblačenje trajalo precej dolgo; saj je bila pri tem še nekoliko nespretna. A družina si je vzela čas in dovolila, da se deklica uči. Starša prav tako nista imela nič proti temu, da si hčerka sama izbere oblačila. Včasih, ko se jima je zdelo nujno, sta vztrajala pri svojem (škornji za deževno vreme), spet drugič ne. Zgodilo se je, da je odšla v vrtec v spodnjem delu pižame. Precej sproščena jutra je prekinilo obdobje jutranjih prepirov. Deklica se kar naenkrat zjutraj ni hotela več obleči. Ne sama ne s pomočjo staršev. Običajno jo je bilo treba ‘na silo’ obleči, sicer ne bi prišli nikamor.

Precej skopo opisana zgornja primera ne dasta slutiti, kaj se je v resnici dogajalo in kakšno je ozadje obeh zgodb. Iz pogovora s starši obeh družin pa je bilo razbrati, od kod morda izvira stiska in nesodelovanje obeh deklet.

Štiriletnica je namreč pred kratkim postala sestrica. Ne samo da je postalo jutranje oblačenje ritual jokanja, deklica je tudi čez dan veliko jokala in bila na splošno precej žalostna, tudi jezna. Tu in tam je jasno in glasno povedala, da ji gre dojenček na živce in da vsi samo njega gledajo. Sicer je bila do bratca prijazna in ljubeča. Starši si še zdaleč niso mogli misliti, da ima njen jutranji jok opraviti s tem. Kako bi le lahko vedeli, saj je bilo veliko bolj verjetno, da jo (njo, ki je že od nekdaj občutljiva glede oblačil) tišči tisto krilce, pa čeprav je do tistega dne še nikoli ni tako močno tiščalo.

Dvoinpolletnica pa se je znašla v situaciji, ko je močno pogrešala svojo mamo. Ta je namreč zaradi nosečniške slabosti cele popoldneve preležala na kavču in bila tako rekoč odsotna in nedostopna za svojo deklico. Edino živo dogajanje pa je bilo tisto jutranje, ko se je mamica še dokaj dobrega počutja odpravljala s svojo hčerko v vrtec.

Potrditev, da je novonastala družinska situacija tista, ki je deklici pognala v jutranje protestiranje, so starši obeh družin dobili nekaj tednov pozneje. Ko je noseča mama ponovno oživela in ko so dekličini starši veliki sestri začeli dnevno namenjati nekoliko več pozornosti. In kar naenkrat je štiriletnica brez težav oblekla tudi tiste žabice, ki so jo sicer močno žulile.

Jutranji konflikti so tako botrovali ponovni vzpostavitvi zadovoljujočega odnosa (bližine starša in otroka).

Težko je otrokom, kadar niso v stiku s svojimi starši. Pogrešajo nas in nekaj v njih globoko joče. Veseli smo lahko, da otrokova prirojena želja po sodelovanju s starši ne potlači njegovih čustev in izražanja le teh. Naša odgovornost pa je, da tega ne stori čokoladica ali pa kakršnakoli druga nagrada.

Vzdušje v družini – odgovornost staršev!

Starši odgovarjamo za vzdušje v družini. Ne glede na to, ali je težavno jutranje oblačenje odraz otrokove občutljivosti (izbirčnosti) za obleko, pretiranega hitenja odraslih ali gre za povsem drugo problematiko, ki se je le izkristalizirala skozi oblačenje. Mi smo tisti, ki imamo moč in znanje, da spremenimo neprijetno dogajanje.

Kar malce utopično bi bilo pričakovati, da se bomo starši v jutranjem direndaju vedno zmogli zaustaviti, umiriti in na hitro razvozlati (kaj šele globoko in pristno začutiti), zakaj vik in krik ter protestiranje nad oblačili. Kako le, saj imamo tudi odrasli svoja čustva, na katera se odzivamo, in smo predvsem ljudje in ne psihoanalitiki ter idealni vzgojitelji svojih otrok.

Zadostuje, če v jutranji naglici zmoremo iskreno reči svojemu otroku: ”Vidim, da se nekaj dogaja. Ne vem, ali te zares motijo žabice ali je kaj drugega, kar te teži. Ker me preganja ura in nočem zamuditi v službo, postajam vedno bolj jezen in nestrpen. Prosim, obleci se, popoldan pa se lahko v miru pogovoriva, kaj se dogaja, da se vsako jutro prepiramo.”

Zrelo in starševsko odgovorno je, da zadeve ne pometemo pod preprogo, takoj ko je jutranjega kričanja konec. Pokažimo zanimanje za otroka in neželenih oblik vedenja (ki vendarle odpirajo vrata v notranji svet otroka) ne zapirajmo z nagradico – sladko čokoladico.

* * * * * * *

Članek je bil objavljen v reviji Lepa in zdrava, novembra 2010.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja