Zapri vrata, “Supermami”!

(Simona Iglič)
Odnos med mamo in otrokom je eden bolj intenzivnih v človekovem življenju. Skoraj eno leto trajajoči porodniški dopust ponuja ogromno časa, da se potrebe otroka in mame prepletejo do takšne mere, da ženska preprosto ne ve več, kdaj gre za zadovoljevanje njenih in kdaj otrokovih potreb.Kako se vse skupaj začne
“Le pol urice za kavico, pa tuširanje v miru in morda še kratek čvek s prijateljco. Le to, vsak dan, pa se prodam in postanem mama še desetim novim otročičkom.”

Od poroda dalje zavlada v družini preobrnjeni sistem zadovoljevanja potreb. Sprememba je velika, saj tudi potreb ni malo. Sprva se vse skupaj vrti okoli hrane in spanja; če je otrok sit, mama ne čuti lakote, če otrok spi, je mama naspana. Potem pa postaja vse bolj zapleteno (prikrito, borbeno, žrtvovano) za vse vpletene.

Medijsko znana mama petih otrok je v nekem intervjuju izjavila, da se ji pri petem otroku ne dogaja več to, kar se ji je pri prvorojenki, da si namreč v celem dnevu ni utegnila umiti zob. Mama štiriletne deklice pa se je ob koncu vrtčevskega leta na zaključnem pikniku odzvala na pohvalo njenih čudovito urejenih nohtov takole: “Odkar se je rodila deklica, enostavno ni bilo časa, in zdaj imam prvič po toliko letih spet nalakirane nohte.”

Sprememba vrstnega reda zadovoljevanja potreb pa ne doleti samo mamic. V stresno situacijo vstopi cela družina. Običajno se najprej zadovoljijo otrokove potrebe, nato potrebe enega od staršev ter nazadnje drugega od staršev.

Potrebe družine
Družina potrebuje čas, prostor in voljo, da združi vse njene člane v prijetno stanje bivanja, ki polni srca in duše vseh članov s toplino, z ljubeznijo, veseljem in zagotavlja občutek pripadnosti in povezanosti. Da se lahko prepustimo opisanemu stanju bivanja v družini, pa moramo pred tem močno poskrbeti zase.

Otrok potrebuje sovrstnike za igro. Mama potrebuje prijateljice za sproščen klepet o odraslih stvareh. Oče potrebuje moško družbo, morda le za to, da je lahko z nekom tiho. Potrebe, ki jih družina ne more zadovoljiti. In ko se trije ljudje, ki se imajo sicer najraje na svetu, znajdejo v položaju, ko že dolgo niso klepetali, bili tiho ali se igrali s prijateljčki, je družinsko bivanje vse prej kot stanje blaženosti in sreče.
Usklajevanje potreb družine pomeni: ugotoviti, kaj paše meni in nama, kakšne so trenutne potrebe najinega otroka ter nato narediti tako, da bo volk sit in koza cela. Umetnost, ni kaj!

In če nisi “umetnik”, kaj hitro postaneš žrtev, ki se zavoljo sreče otrok ali partnerja počasi, a vztrajno spreminja v prazno vrečo. Usahlo, otopelo, utrujeno od življenja in tako daleč od podobe popolne mame, žene. Pa ni treba biti popoln, veste, le dovolj dober!

Pritiski na sodobno žensko so ogromni in mit o materinstvu še tako živ. Pravzaprav gre za pravi paradoks, v katerega se ujame moderna ženska, ko skuša združiti, kar čuti, da je prav in dobro za njo, ter obenem zadovoljiti družbene potrebe po funkcionalnosti enega najbolj svetih odnosov: otrok – mama.

Pa vendarle ni izgovorov, drage mamice, da ne bi poskrbele zase in za svoje življenje. Brez občutkov krivde, na sebi lasten način.

Čas za predah
“Včasih bi odšla visoko gor, v hribe. Na zelene pašnike. V tišino, v nič. Med ovce in krave. Bi se vrnila čez nekaj dni in z veseljem odgovarjala na vse zakaje, porabljala dolge minute za iskanje primerne oblekice in se cel dan igrala z dojenčki ter prebirala neskončno število pravljic. Zvečer pa se dolgo v noč pogovarjala v objemu svojega moža. A kaj ko zaspim ob desetih. S slabo vestjo, ker smo zjutraj hiteli, zvečer na hitro prebrali pravljico in na polovico ‘zakajev’ odgovorili z ‘zato’.”

Mamica šest in pol letne deklice je v pogovoru s terapevtom povedala, da že od hčerinega poldrugega leta doživlja svojo deklico kot nekoga, ki je prišel na svet zato, da ji vsak dan znova sporoča, kako slaba mama je.

Deklica, ki je izredno hitro spregovorila, namreč pričakuje od mame vso pozornost; v smislu nenehnega postavljanja vprašanj, neprestane komunikacije in iskanja skupnih trenutkov. Pri starosti treh let je bilo že popolnoma jasno, da je deklica izredno inteligentna, tudi motorično spretna in vsesplošno nadarjena. Kar je za mamo pomenilo dodatno breme in izziv obenem.

Mama, ki je ob rojstvu prvorojenke namenoma ostala doma in zapustila službo, čuti, da njena prizadevnost, biti mama kot se spodobi, enostavno ni zadosti. To jo utruja in izčrpava. Posledično se veliko jezi, kriči in družinsko življenje ni tako prijetno, kot si je zamišljala, da bo.

Terapevtovo opažanje je, da je tudi deklica izredno utrujena. Njegov nasvet pa: tako hčerko kot mamo čaka v prihodnjih letih zanimiv trening – trening postavljanja osebnih meja. Obe morata namreč razvijati enake “mišice” in se naučiti, kako se umakniti vase, izklopiti zunanji svet, vse slušne in vidne dražljaje ter se posvetiti sebi.

Če jima bo uspelo, bo njuno skupno bivanje veliko bolj prijetno in osrečujoče. Sicer ju še naprej čakajo naporni dnevi, polni konfliktov, nervoznih izpadov in občutkov krivde; ker ena od njiju ne zmore biti non stop mama, druga pa ne pridna hčerka, ki ne moti staršev in se zna sama lepo igrati.

Drug primer:
Mamica štiriletnega dečka je za tri mesece odšla v Ameriko. Ne vem, ali službeno ali zato, da se po ločitvi od moža znova najde. Sin je ostal pri očetu in njegovih starših. Z mamico komunicirata preko interneta in odštevata dneve, ko se bosta zopet videla.

Kako hitro nam v glavi odcinglja avtomatski odzivnik skrbnega in predanega starša, kajne? Jaz tega ne bi nikoli … Kako je mogla … Kaj pa ubogi otrok … Komu drugemu se bi zdelo morda bolje, da mama te tri mesece ostane doma in se vsak dan joče ali histerično znaša nad sinom, ker sama ni kos svojemu življenju. Ali pa, da otopela od bolečin kot duh dan za dnem gleda skozi svojega otroka in se pretvarja, da ga vidi. Vsi poznamo ta občutek, ko fizično smo v prostoru, dejansko pa smo nekje daleč daleč … dlje kot v Ameriki.

In mnoge mame se zavedajo tega – kar je dober znak. Prišli smo že tako daleč, da smemo to tudi ubesediti: “Vedno sem si predstavljala, kako bom uživala v neskončnem klepetu s svojim otrokom. Zdaj pa sploh ne slišim več, kako sladko zvenijo njene besede.” Zdaj nas čaka le še zadnji korak: da si izbijemo iz glave svetniški sij in mirne vesti zakorakamo sebi naproti. Veliko ima opraviti z občutki krivde, tole sodobno dojemanje mamice, ki je vedno prisotna, čeprav je morda tako odsotna, da otrok leta preživi kot sirota.

“S partnerjem vedno postavljava hčerko na prvo mesto. Zato puščava gospodinjska opravila za čas, ko ona spi. Da se ji čez dan dovolj posvetiva,” se ponašamo številne mamice. Vprašajmo se: zakaj se nam zdi, da se moramo hčerki tako veliko in pravzaprav ves skupni čas posvečati?
Zato, da bo v intelektualnem ali motoričnem pogledu hitro napredovala?
Zato, da dokažemo sebi, kako dobri starši smo? (Boljši, kot so bili naši!)
Ali zgolj zato, ker ne maramo pospravljati?

To zadnje bi še šlo. Pravzaprav razumem tudi potrditev prejšnjih dveh vprašanj. A ti odgovori nimajo nič opraviti s srečo in zadovoljstvom našega otroka na dolgi rok. Mnogo več pa povedo o nas in naših preteklih zgodbah. Posvetimo se raje tem duhovom iz preteklosti, otroka pa mirno prepustimo otroškemu svetu domišljije, ustvarjalnosti, spontanosti, kakršne ne premore noben starš, pa če se še tako trudi.

Umetnost reči NE
Okoli otrokovega drugega leta (morda že malo prej ali pa pozneje; ko čutimo, da je materinstvo postalo preveč vseobsegajoče) je čas, da mama zapre vrata svoje “non stop odprte trgovine” in začne tu in tam na vrata obešati napis ZAPRTO. Kar je po dveh letih popolne prepletenosti z otrokom izredno težko. Otrok bo namreč trkal, razbijal in poskušal vdreti skozi ta na novo zaprta vrata. A kmalu bo dojel, da je mama samo človek, ki ni in ne bo vedno na razpolago.

Pa vendarle je umetnost takole zapreti vrata s čisto vestjo. Umetnost, ki ima veliko opraviti s pojmom popolnega starševstva. A o tem kdaj drugič. Za poletni oddih naj bo dovolj namig, da imamo vsi ljudje pravico do oddiha – pa četudi so ponašamo z nazivom Naj …Super … Sodobna … Moderna … Nonstop mama!

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja