(Jesper Juul)

Večino staršev je že kdaj oblil mrzel pot ob misli, da je z otročkom v maminem trebuhu kaj narobe ali da bi se med porodom lahko zgodilo kaj strašnega. To je pristen strah in nima nič opraviti z zaskrbljenostjo. Mnogi smo tudi že občutili strah in nemoč, ko je otrok prvič odšel v vrtec in smo ga prvič v celoti prepustili v oskrbo »tujcem«. Za starše, ki so se navadili biti nepogrešljivi, je prehajanje od občutka popolnega nadzora do neutemeljenega optimizma lahko zelo zahtevna naloga. A v obeh primerih gre za zgled naravnih, pristnih čustev.

Najpogostejša vrsta tesnobne zaskrbljenosti – nekaterim materam domala prirasla – je čustveni koktejl, ki ga zamenjujemo za ljubezen in skrb: ena merica strahu, pol merice tesnobe, pa merica nezaupanja, tri merice egocentrizma, še merica krivdnih občutkov, za nameček pa kanček nečimrnosti. Nima dobrega okusa, ne vsebuje nobenih dragocenih hranil, otrokom in najstnikom pa še sploh ni všeč.

Toda zakaj se tako malo moških in očetov zdi obremenjenih na tak način? Bržkone zato, ker so moški bolj racionalna bitja. Redko se prepuščajo zaskrbljenosti zaradi reči, za katere vejo, da jih ne morejo spremeniti. Tisto, na kar pa lahko vplivajo, jih spodbudi k dejanjem – in zaskrbljenost se s tem razblini. So tudi očetje, ki so v resnici še bolj zaskrbljeni kot njihove žene, vendar zato, ker imajo ženske v družini monopol nad zaskrbljenostjo, to skrivajo. Tako preprečujejo, da bi zaskrbljenost postala vodilno občutje v družini. (V najslabšem primeru tvegajo, da bodo obtoženi brezčutnosti in odmaknjenosti.)

Mnogi smo odraščali z zaskrbljenimi materami, ki so ostale zaskrbljene še dolgo po tem, ko smo že odrasli. Obstaja celo kulturna zapoved, da jim je treba odpustiti, saj naj bi bila zaskrbljenost nekakšna naravna zakonitost v ženskem vesolju. K temu odpuščanju se bom še vrnil, saj je v tem, da je treba odpustiti nekaj, kar naj bi bilo sestavljeno iz čiste ljubezni in predanosti, precejšen paradoks.

Naj jasno povem, da je veliko reči, zaradi katerih nas lahko »skrbi« – to pomeni, da se zavedamo njihovih tveganj in morebitne škodljivosti. Tu je vse od računalniških iger, televizije, slabe družbe, brezčutnih učiteljev, alkohola, pornografije, nevarnosti v prometu, najstniških nosečnosti, drog in tako naprej v nedogled. Življenje je polno neprijetnih dejstev, z nenehno možnostjo smrti vred. Ampak k sreči je dejstvo tudi to, da kakovost našega življenja in medsebojnih odnosov ni odvisna od tega, kakšnim izkušnjam smo izpostavljeni. Odvisna je od odnosa, ki ga imamo do teh izkušenj. Lahko se z njimi spoprimemo in sprejmemo izziv – ali pa postanemo njihova žrtev. (Iz spoštovanja do mnogih ljudi, ki dejansko so žrtve, moram poudariti, da je velika razlika med tem, ali žrtev si ali pa vlogo žrtve prevzameš kot osebno identiteto. In drugo ni nujno posledica prvega.)

Težava z zaskrbljenostjo je v tem, da je človek v njej žrtev svojih fantazij in zato nezmožen ukrepati, kajti to, kar ogroža njegovo realnost, je dejansko zgolj fantazija. Zato je zaskrbljenost podobna depresiji. Zaskrbljenemu onemogoči občutenje veselja do življenja in je vedno samotno doživetje. Vzemimo konkreten primer:

Nejc in Marija sta poročena dvaindvajset let in imata sedemnajstletnega sina, ki je šel z dekletom in prijatelji na potovanje po Evropi. Marija ga je kot vselej opremila z telefonskimi karticami in ga z manipulacijo pripravila do obljube, da bo vsak drugi dan poklical domov, kar seveda redno pozablja. Marija je nenehno zaskrbljena in ponoči skoraj ne zatisne očesa. Nejca pa niti malo ne skrbi, »saj so pametni in odgovorni mladi ljudje – se bodo že znašli«; s tem jo skuša pomiriti, toda brez uspeha. Ob taki tolažbi se Marija počuti le še bolj osamljeno.

Marija je zaskrbljena mati pogumne sorte. Sinu svoje zaskrbljenosti nikoli ne omeni – samo njen glas jo izdaja. Njeno življenje je vseh šest tednov živi pekel. Ne uživa v vrtnarjenju, kot je poprej. Ne uživa v soncu, dežju ali rožah, preutrujena je za ljubljenje, nima energije za druženje z prijateljicami. Njen obstoj je kot plamenček, ki ugaša. Postaja vse bolj osamljena, ker nima moči, da bi bila navzoča tukaj in zdaj.

Končno pride sin domov – zagorel, vesel, živ in zdrav. Doma namerava ostati naslednje štiri tedne, dokler ne bo odpotoval na študij v mesto. V teh štirih tednih je Marija kot roža, ki so jo končno zalili in pognojili: njeno veselje do življenja se je spet prebudilo.

Naposled pride dan, ko se sin odseli, in začne se nov krog: bo opravil študij, bo znal upravljati z denarjem, ga bo njegovo dekle pustilo… ? Nejc se ponovno prilagodi položaju in celo daje sinu nasvete, kaj naj materi pove in česa rajši ne: »Saj veš, kako hitro postane mami zaskrbljena…«

Ni prijetno biti v Marijini koži in njeni bližnji ji težko z ljubeznijo pomagajo, da bi bila manj zaskrbljena. Ko bi se le lahko rajši veselila sinovih doživetij in novih možnosti in si zamišljala, kako zanimivo je njegovo življenje zdaj. Ko bi se le lahko poistovetila s sinovimi sanjami in svojo ljubečo skrb namenila sebi in svojemu možu.

Starejši otroci – najstniki – sovražijo to obliko starševske skrbi. Pravzaprav sovražijo vsako obliko skrbi! Tako je zato, ker so dovolj modri, da vejo, da je to oblika ljubezni brez vitalnosti, navsezadnje pa pomeni tudi temeljno nezaupanje v njihove sposobnosti, talente in življenjsko moč. Obenem pa tudi vejo, da starši s svojo zaskrbljenostjo »mislijo samo dobro«, zato se njihovi sovražni občutki po navadi izražajo v obliki razdraženosti, laži in prikrivanja.

Imeti otroka vedno pomeni, da smo sem in tja tudi zaskrbljeni, toda paziti moramo, da to ne postane način življenja. Od zaskrbljenosti nima nihče nič. Bolj kot karkoli drugega je breme za vse, ki so prisiljeni živeti v njeni bližini. Zato pa tudi obstaja kulturna zahteva po odpuščanju! Toda v resnici odgovor ni odpuščanje.

Običajno zaskrbljenost je dobro deliti s partnerjem in drugimi odraslimi – sploh če imamo namen poiskati konstruktivno rešitev. Takšna oblika zaskrbljenosti je v resnici lahko način, kako dobiti boljši pregled nad dogajanjem in se pripraviti na otrokovo bližnjo prihodnost, na primer v zvezi s šolo, novimi prijatelji, zahtevami okolja in podobno. Ampak ne obremenjujte s tem otrok! To bodo doživeli kot nezaupanje in prizadeto bo njihovo samospoštovanje.

Kaj pa tisti, ki ga žrejo skrbi? Kaj naj naredi Marija?

Sama v sebi se lahko poskusi soočiti z dejstvom, da zapravlja ogromno energije, ki je nikakor ne dobiva nazaj v dobrodejni obliki. Njena zaskrbljenost je na neki način podobna temu razpršenemu občutku krivde, ki je tako značilen za današnje starše: je neke vrste izgovor, da lahko ostane pasivna, da ji ni treba nič storiti in da ji ni treba sprejemati odločitev. Ob možu in sinu pa ima vendarle priložnost, da se ozdravi svoje pretirane tesnobnosti in zaskrbljenega načina življenja.

Toda sama si mora želeti spremembo in prositi družino za pomoč. In predvsem Nejc se mora potem zganiti in preprečiti, da bi njena tesnobna zaskrbljenost in neprespane noči še naprej usmerjale njuno življenje. Pa tudi sina je treba povabiti, naj položi karte na mizo in ji končno pove, kako zelo pogreša njeno iskreno podporo in pristno veselje spričo njegovega življenja in obstoja.