Zdravo samospoštovanje – otrokova najboljša popotnica

(Pišeta: Karolina Jovanoska in Viktor Jovanoski)

 

Danes lahko pogosto slišimo starše, ki otroka hvalijo na vsakem koraku z namenom, da bo odrasel v samozavestno osebo. Dobro je poznati razliko med samozavestjo in samospoštovanjem, ki je veliko pomembnejša lastnost pri premagovanju težav in pri čemer pohvala ni bistvenega pomena.

Pri zdravem samospoštovanju gre za notranji občutek, da smo vredni sami po sebi, takšni kakršni smo. Ne rabimo ničesar posebnega doseči ali narediti, pa vseeno sprejemamo in čutimo spoštovanje do sebe. V odnosu do soljudi nimamo ne občutka manjvrednosti ne večvrednosti. Samospoštovanje je pomembno, ker gre za neke vrste psihološki imunski sistem. V kriznih situacijah se take osebe seveda lahko počutijo neprijetno, vendar se ne bodo sesule. Ob padcih pa se znajo hitreje pobrati.

Samozavest pomeni, da smo dobri na nekem določenem področju, npr. v glasbi, kuhanju, športu. Samozavestni kitarist lahko obvlada igranje na kitaro, a če nima zdravega samospoštovanja, se še vedno lahko zlomi ob npr. ločitvi. Za razvijanje samozavesti potrebujemo poleg realne pohvale tudi realno kritiko, nekaj podpore in spodbudnih besed. Podobno počnejo trenerji s svojimi varovanci.

Starši so pomembnejši od trenerjev svojih otrok, zato jim lahko ponudijo več kot samo samozavest na enem ali dveh področjih. Otrokovo zdravo samospoštovanje pomagajo krepiti takole:

 

  • Osebna govorica staršev: otroku jasno povejte, kaj hočete in česa nočete, namesto npr. znanih fraz, kaj je prav in kaj narobe.
  • Povejte otroku, kako je vaše življenje bogatejše, odkar je on v njem ter zakaj ste mu hvaležni.
    Iskreno in radovedno se zanimajte za notranji svet vašega otroka, brez želje, da bi ga popravljali.
  • Zaupajte svojemu otroku, da vas ima rad, a da se morda včasih ne zna izraziti drugače kot tako, da izpade ‘težaven’.

Upoštevajte tudi, kaj zavira razvoj samospoštovanja:

  • nasilje (psihično, fizično, spolno);
  • kritika na osebo oziroma etiketiranje (npr. “butec”, “lenoba”, “tečnoba”) – namesto “Ti si len!”, raje uporabite: “Hočem, da pospraviš sobo!”;
  • kadar je otrok “projekt” staršev, ki ga vzgajajo za določen šport, vlogo ali položaj. Otrokova celotna osebnost je večja in pomembnejša od katerekoli njegove lastnosti;
  • Vzgojni prijemi, ki temeljijo na sramu ali krivdi. Otrok dobi občutek, da ni dober sam po sebi in da mora biti drugačen.

Mnogi starši smo odrasli z nizkim samospoštovanjem. Ker je starševstvo dvosmerni proces, pri katerem se razvijamo tako otroci kot starši, lahko hkrati z otrokom tudi sami krepimo svoje samospoštovanje s pomočjo omenjenih predlogov. Gre za največje darilo, ki ga lahko ponudimo tako otrokom kot sebi.

 


Članek je bil izvorno objavljen 3. 11. 2011, na spletni strani Mercatorja.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja