Če se ozremo v zgodovino in naokrog po svetu, vidimo, da mali otroci, dojenčki, praktično nikjer nikoli niso spali sami. Spali so in spijo s starši, sorojenci, raznimi dojiljami, tetami … Pa ne zato, ker večina kultur ne bi želela vzgojiti samostojnih ljudi. Ravno narobe – prav to je namen. Da se lahko otrok razvije v samostojno, odgovorno osebo, se mora nujno razvijati v skladu s svojimi potrebami. Upoštevanje in zadovoljevanje potreb (sploh malih otrok) pa je naloga staršev ali drugih, ki za otroka skrbijo.

Otrok potrebuje spanje, potrebuje pa se tudi naučiti spati. Potrebuje se naučiti ugotoviti, kdaj je zaspan ter kako se takrat umiriš in kako zaspiš. Starše položaj preseneti, sploh tiste, ki s(m)o imeli dojenčke, ki so zaspali praktično kjerkoli in kadarkoli. Na določeni stopnji razvoja se otrok spremeni in s tem tudi vzorec spanja. Za otroka postane spanje pomembno tudi kot ritual, obred, postane del socialnega sveta.

Vloga starša tako ni le to, da otroku povemo, kdaj naj gre spat, in mu odredimo vsa ostala opravila. Najprej gre za učenje prepoznavanja občutka utrujenosti. Pogosto starši vemo, da je naš otrok utrujen, čeprav v tistem trenutku še teka naokoli, govori brez predaha in podobno. Tudi to je ena izmed faz utrujenosti – namreč to, da se težko umiriš. Zato je pomembno, da starši ustvarimo okolje, ki bo otroku omogočilo umiritev. Lahko je to ugasnjen TV sprejemnik, zastrte luči v stanovanju, topla kopel … Možnosti je veliko in ne gre drugače, kot da poiščemo in uporabimo tisto, ki je za nas in naše otroke najbolj primerna. Ni obreda umirjanja, ki bi bil ustrezen za vse družine, tako kot niso vse družine enake.

Zelo pomemben del večernega umirjanja je tudi branje pravljice. Ne bom govorila o pomenu branja, o tem je veliko napisanega že drugje. V kontekstu obreda je branje pravljic pomembno zaradi umirjenosti same dejavnosti, še bolj pa zaradi bližine med otrokom in staršem, kakršno omogoča. Če pa lahko beremo pravljice v prostoru, kjer otrok spi ali celo na njegovi postelji, smo temu prostoru in kosu pohištve omogočili pomembno dodano vrednost. Prijeten spomin na našo bližino, na spokojnost, na vse čudovite zgodbe.

Jasno pa je, da ne moremo govoriti o umirjanju otrok, če smo sami nemirni, če hitimo, da bi čim prej sedli za kakršenkoli že zaslon ali pa se lotili nujnih domačih opravil. Otroci naš nemir seveda čutijo. Dobro čutijo, kdaj jih hočemo na hitro odpraviti. Razlog niti ni pomemben, nam pa se navadno niti ne zdi vredno, da bi jim ga razlagali. Predlagam, da v primeru, če naši otroci potrebujejo obred večernega umirjanja, določimo čas za to in smo vsaj takrat z njimi umirjeni – tukaj in zdaj. Bolje je določiti nekaj minut več, pač za rezervo. Sicer pa, kaj pa če ta čas rajši razumemo kot nekaj, kar smo naredili tudi zase, za svoj mir in počitek, za svoj odnos z otroki? Prepričana sem, da bodo otroci to tudi čutili. In vedeli bodo, da niso le večerno breme, ampak da smo res z njimi. Z veseljem.

Še nekaj besed o »družinski postelji«. To ni nov ali idealistični koncept. Kot sem že omenila, so majhni otroci v preteklosti le redko spali sami. Ideja izhaja iz zakladnice modrosti preteklosti. Velja pa omeniti tudi povsem pragmatičen razlog, zakaj spimo skupaj z otroci. Veliko staršev je sprejelo idejo skupnega spanja zaradi kronične utrujenosti, ki jo povzročajo neprespane noči; ko dojenje pomeni vsakokratno vstajanje, premagovanje nočnega strahu pa iskanje in preganjanje pošasti in duhov.

Da bi bili večerni rituali umirjanja res umirjeni, je seveda nujno potrebno imeti dovolj časa – in začeti dovolj zgodaj. Težava, ki vznikne v premnogih družinah, je v tem, da starejšega otroka razvažamo po dejavnostih, ki trajajo daleč v večer, mlajši pa se bolj ali manj potrpežljivo vozi z nami. V tem primeru je govoriti o umirjenem večeru res nesmisel. Toda organizacija družinskega življenja je odgovornost staršev, postavljanje prioritet prav tako. Mi smo tisti, ki se odločimo, da je neka zunajšolska dejavnost bolj pomembna kot miren, dolg večer, in nismo žrtev, ki ne more storiti nič. Pomembno je, da se tudi v takšnih primerih zavedamo, da gre za našo odločitev, in proces izpeljemo odgovorno, brez zvračanja očitkov ali živčnosti na otroke. Naša umirjenost bo nedvomno umirila tudi naše otroke. Sploh pa zvečer.

Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.