Jesper Juul: “Otrokom postavljamo diagnoze zaradi lastnih napak”

Agresija postaja nov in nevaren tabu, meni danski družinski terapevt Jesper Juul. Zato obljublja, da bo svojo novo knjigo posvetil prav tej tematiki. Upa, da mu jo bo kmalu uspelo napisati, kajti veliko potuje in predava po vsem svetu. V četrtek ga je v Kopru poslušalo približno 300 staršev in pedagogov. “Čigav problem je, če je otrok agresiven?” provokativno sprašuje Jesper Juul. Je otroka, ki se tako obnaša, kdo vprašal, zakaj oziroma na koga je jezen? Po navadi ne, ampak Juul priporoča prav takšen pogovor. Trend zadnjih let je, da agresivno obnašanje otrok dojemamo kot problem. “To je zelo nevarno,” meni Juul. “Z otroki danes ravnamo tako slabo, kot smo včasih z ženskami. Če je ženska pokazala svoja čustva, so jo označili za histerično in ji predpisali zdravila ali elektrošoke. Paradoks pa je, da prav ženske danes skušajo zatreti agresivno obnašanje otrok.” V Nemčiji približno 15 odstotkov otrok v vrtcih obiskuje terapevta zaradi agresivnega obnašanja. Juul pokaže pismo obupane mame, od katere so vzgojitelji v vrtcu v Kaliforniji zahtevali, da psihologi ocenijo socialne kompetence njenega dveletnega otroka, ker je ta dvakrat zapored ugriznil svojega vrstnika. “Mami sem seveda svetoval, naj otroka čim prej izpiše iz tistega vrtca,” pravi Juul. “Dvoletniki grizejo in so vedno grizli, največkrat svoje starše, in to iz ljubezni.” Odstotek otrok, ki tarnajo, da se v vrtcu slabo počutijo, je enak odstotku otrok, ki jih vzgojitelji označujejo za težavne, je pokazala študija na Danskem. Gre za približno 15 odstotkov dečkov in 10 odstotkov deklic. “Agresija, strah, seksualnost, žalost in radost so naša naravna občutja, zato njihovo izražanje ne bi smelo biti tabu,” meni Juul. “Če nimamo...

Agresivne igre

Najin fantič bo kmalu star štiri leta. Ima veliko figuric Lego in Playmobil in z njimi se rad igra. Ni »težaven otrok«. Prijazen je, družaben in rad se igra, pravijo v vrtcu. Ko sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec, sta se s starejšim dečkom igrala, da streljata druge otroke s svojima pištolama (dvema palicama). Igra se mi je zdela nekoliko groteskna in po mnenju sem vprašala sosede in prijatelje. Mnenja so bila deljena: od »saj smo se mi tudi igrali kavboje in indijance, ko smo bili majhni, to je pa res čisto normalno,« do »tako se pa res ne sme igrati, naredi no kaj.«Včasih se sin igra, da strelja samega sebe in potem reče: »Zdaj sem pa umrčkal.« Včasih hoče, da bi se skupaj streljali. Kadar je jezen na naju, včasih oblikuje pištolo iz prstov in reče: »Pa, pa, pa.« Mimogrede, v vrtcu sem opazila, da to počne eden od drugih otrok (eden od t.i. problematičnih). Odločila sva se, da bova to ignorirala. Ko se igra, da je mrtev, meniva, da gre za nedolžno igro. Seveda nima nikakršnega odnosa do smrti in tudi po televiziji nikoli ne gleda nič strašnega. Zelo skrbno izbirava otroške programe in v njegovi prisotnosti nikoli ne gledava poročil. Tako je tudi pri družinah, ki jih obiskuje. Ampak pred kratkim sva morala poseči v igro. Igral se je, da je Lego možiček s Playmo mečem prerezal vrat Playmo možičku. Z možem sva se spogledala. »Oj, ubogi revež!« sem rekla. Najin sin je odgovoril: »Ampak saj je tat!« Fantiču sva povedala, da s tatovi ne delamo tako, ampak jih pošljemo v zapor. Potem je...

Halo, jaz sem veliko več kot moj problem, Vesna Vaupotič sprašuje J. Juula (Dnevnikov Objektiv, 21. 4. 2012)

Z Jesperjem Juulom se pogovarja Vesna Vaupotič (Dnevnikov Objektiv, 21. 4. 2012) Deklica je imela dobri dve leti in v vrtcu je večkrat ugriznila svojo sovrstnico. Starši ugriznjene so se pritožili in vzgojiteljica je deklico razglasila za problematično. Starše je poklicala na razgovor in jih pozvala, naj jo vendarle peljejo k psihoterapevtu. V Nemčiji je danes pri psihoterapevtu že vsak drugi otrok, je na nedavnem predavanju v Kopru staršem in pedagoškim delavcem povedal Jesper Juul, tudi v Sloveniji že dodobra poznan danski družinski terapevt in avtor številnih knjig, ki so v veliki meri revolucionirale naš pogled na vzgojo otrok. Trenutno je Juul eden izmed treh najbolj priznanih strokovnjakov za vzgojo otrok v evropskem prostoru, razkrije wikipedia. Zatem je Juul povedal, kaj je svetoval zaskrbljenim staršem »problematične« deklice. Naj jo izpišejo iz vrtca in najdejo takšnega, kjer bodo razumeli, da je pri dveh letih normalno, da otroci grizejo, da to ni bil problem deklice, temveč vzgojiteljev, ki na povsem normalno vedenje otroka niso našli pravega odgovora. Agresivnost je postala nova tabu tema v evropskem prostoru, tako kot je bila včasih spolnost, je dejal Juul in opozoril, da gradimo vzgojne in izobraževalne sisteme, ki izločajo agresivne otroke in jih pošiljajo v naročje psihiatrije. Agresivni otroci so nezaželeni v otroških vrtcih, v šolah in tudi v družini težko najdejo razumevanje. Toda če želimo biti psihično zdravi, trdi Juul, moramo imeti »prost dostop« do vseh naših čustev, nobeno čustvo ne sme biti prepovedano ali pregnano. Ali ni povsem naravno, da se bojimo nasilja? Nihče si seveda ne želi nasilja, toda odrasli pogosto zmotno enačimo agresivnost in nasilje. Zdrav otrok mora izraziti svojo jezo,...

Ko ni več hišnika

(Branko Gradišnik) Nekatere reči je treba zamolčati, ker tako veleva diskretnost. Nekatere druge je treba povedati, ker tako veleva odgovornost pred človeško skupnostjo. V svoji knjigi Otrok, družina in svet zunaj piše britanski začetnik objektnoodnosne teorije D. W. Winnicott: »V vsaki skupini otrok so takšni, ki imajo še kar dober dom, in takšni, ki ga nimajo. Seveda je prvim dom temelj čustvenega razvoja. (…) Ti otroci prihajajo v šolo zato, da nekaj dodamo njihovim življenjem – želijo se učiti. (…) Od njih se razlikujejo otroci, ki prihajajo v šolo z drugim namenom. Prihajajo z idejo, da bi jim šola lahko nudila tisto, česar jim doma niso zmožni dati. V šolo se ne prihajajo učit, ampak iščejo tu dom daleč od doma. To pomeni, da iščejo stabilno čustveno okolje, kjer bodo lahko izrazili svoja čustvena nagnjenja, skupino, katere del bi lahko sčasoma postali, to skupino pa morajo najprej stestirati, ali zmore prenesti agresijo in tolerirati agresivne misli. Kako čudno, da se dve tako različni skupini znajdeta v isti učilnici! Zagotovo bi moralo biti mogoče imeti dva različna tipa šole, pa ne po naključju, ampak načrtno zasnovana in prilagojena tema tako različnima si diagnostičnima skupinama.« Ko smo se po štirih letih vrnili iz tujine in je moj sin Klemen prišel prvi dan v šolo – v 7. razred mednarodnega oddelka OŠ Danile Kumar – se je usedel na edino prosto mesto poleg fanta, ki ga bom poimenoval s kratico B. (Podobno kot sem preimenoval še nekatere druge nastopajoče v teh zapisih.) Šele po nekaj dneh skupnega hehetanja in drezanja v klopi je postalo Klemnu jasno, da je bilo mesto prosto, ker...