Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Počitnice: Veselje otrok in stres staršev

Ksenija Zor Začenjajo se poletne počitnice. Mnogi starši  so v dilemi; naj sestavijo »program«, otroke vključijo v razne tabore, ali naj dovolijo, da počnejo, kar jim paše, in s tem tvegajo, da se bo otrok dolgočasil? Starši načeloma nismo dolžni svojim otrokom organizirati počitnic. Vendar si običajno lastimo pravico, pri tem pa niti ne pomislimo, kako bi se počutili sami, če bi nekdo to počel za nas, ne da bi imeli sami pri tem kakšno besedo. V načrtovanje, kje bodo otroci pre­ živeli počitnice – doma ali na taborih in  jezikovnih tečajih –  se  splača otroke vključiti enakovredno, čeprav bo odločitev nazadnje temeljila  na tem, kakšne vrednote v družini gojimo, in na naših finančnih zmožnostih. Pomembno je, kaj je dobro in sprejemljivo  za celo družino. Če starši plačujejo drage tečaje in tabore iz občutka, da so »dovolj dobri« starši le,  če težko  privarčevani denar žrtvujejo (investirajo) v otroške aktivnosti, na koncu nihče ne bo zadovoljen. Otroci namreč v zameno nikakor ne bodo mogli izkazati dovolj hvaležnosti za počitnice, da bi se njihovi starši ob tem počutili dobro. Lahko pa  se  vprašamo, zakaj to počnemo. Ali otroke pošiljamo na počitnice, da bi si pred njimi oddahnili? Se sami izogibamo družinskim odnosom? Se nam zdi, da morajo biti med počitnicami koristni, da jih je treba zaposliti? Česa se bojimo, da jih ne upamo pustiti, da počnejo, kar jih zanima? Morda spoznamo, da jih odrivamo stran od sebe; ali da jim ne zaupamo; ali da bo vse v redu, če bodo med počitnicami skrbeli sami zase; ali da se počutimo krive, ker ne preživljamo  dovolj časa z njimi … Karkoli že spoznamo,...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...

Postanite odgovorni za podjetje in svojo kariero

Anita Arnuš Podjetja vse pogosteje štejejo odgovornost med svoje temeljne vrednote.  Pa res vemo, kaj to pomeni?   Navadno nimamo težav z razumevanjem družbene odgovornosti, medtem ko teže sprejemamo osebno odgovornost. Te nikoli ne moremo zanikati. S psihološkega vidika je smiselno, da to odgovornost prevzamemo nase, sicer bi nedvomno privolili v vlogo žrtve. Podobno kot so za odnose v družini najprej odgovorni starši, so za odnose v podjetju najprej in najbolj odgovorni vodje. Seveda pa v podjetjih nismo zaposleni otroci, kar pomeni, da je za klimo in odnose v podjetju soodgovoren vsak izmed nas. Pri odgovornosti v podjetjih poudarjamo tako odgovornost, ki izhaja iz položaja moči (vodstveni kader), kot odgovornost vsakega izmed nas za lasten karierni razvoj. A če vodstvo podjetja z ustrezno strategijo, kulturo v podjetju, organizacijo poslovnih procesov, sistemom nalog in odgovornosti ter predvsem z ustreznim vodenjem in odnosom do sodelavcev ne ustvari primernega okolja, bodo še tako odgovorni posamezniki težko vzdrževali visoko raven odnosov, motiviranosti in nasploh zavzetosti. Zato sta začetek in konec ustvarjanja dobrih odnosov v podjetju predvsem v rokah vodij, ne gre pa zanemariti, da je za dobre odnose odgovoren tudi vsak posameznik. Splača se, da zaposlenim prepustite nekaj odgovornosti Vsakemu podjetju se splača, da zaupa sodelavcem. K temu sodi tudi to, da jim prepusti odgovornost za svoje delo, za sprejemanje odločitev na vseh ravneh in za rezultate dela. Če prevzamem odgovornost in v svojem delu vidim smisel, se počutim pomembnejšega za podjetje in družbo. To je največji motivator za ljudi. Če pa moram samo ubogati, nimam veselja, ne morem in ne smem se razvijati, nazadnje trpi ustvarjalnost celotnega podjetja. Seveda tega ne smemo enačiti...