Reci NE brez slabe vesti

Se sprašujete o lastnih mejah? Se bojite prizadeti najbližje in najdražje? Vas je strah nepriljubljenosti ali zavrnitve? Potem je novi priročnik znanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula z naslovom Reci NE brez slabe vesti kot nalašč za vas. Številni starši nameč dandanes težko najdejo način, kako reči ne ali kako svoj ne upravičiti, če ga že izrečejo. Večina jih raje neprestano izreka ja, da bi se izognila konfliktu ali da bi se otrokom prikupila. Juul skuša v svoji knjigi pojasniti, zakaj je znati reči ne pomembno za vsako osebno razmerje, ki je lahko uspešno le, če v njem ohranjamo svojo integriteto, kar pa storimo, če smo sposobni reči ne, kadar res mislimo ne. Če kot starši nenehno dopuščate otroku, da prestopa vaše meje, vas starševstvo izčrpava, otrok pa se počuti krivega za vašo izčrpanost. Če pa v razmerju z otrokom upoštevate tudi svoje potrebe, meje in čustvene odzive, otroku nudite tisto, kar je najpomembnejše, to pa je starševsko vodstvo. Naučite ga bivati s soljudmi, izražati lastne meje in želje ter razvijati empatijo, samospoštovanje in socialne veščine. Kdaj in čému torej reči ne? Dejstvo je, da za izrekanje ne ni pravila. Najboljši ne in najbolj ljubeč ne je tisti ne, ki ga izrečete, kadar z njim pritrjujete svojim mejam, vrednotam in željam. Ni pomembno, čému rečete ne in kako pogosto, temveč je pomembno, zakaj in kako to rečete. Iz pravih razlogov in predvsem – brez slabe vesti!   Cena: 19,99 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.s Založba: Didakta, 2013 Prevedla: Ivana Gradišnik Št. strani: 90 Vezava:...

Za uspešne odnose, Jesper Juul

Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Manuela Palla Gospod Juul, če želimo prevzeti voditeljsko vlogo, je poznavanje medčloveških odnosov izredno pomembno. Kaj moramo vedeti kot vodja? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se moramo zavedati, kako naša osebnost vpliva na odnos z drugimi ljudmi. Pogosto je za medčloveške odnose naša osebnost pomembnejša kot poklic, ki ga opravljamo. Ljudje večinoma ne moremo oz. nismo pripravljeni spreminjati svojih značajskih lastnosti, vendar je za izboljšanje odnosov veliko že to, da se jih zavedamo. Kakovost odnosa med uslužbenci na vodilnih položajih in njihovimi sodelavci je odvisna od osebe z večjo močjo, formalne ali neformalne. To pomeni, da so vodilne osebe odgovorne za medčloveške odnose, torej tudi za človeško kulturo znotraj organizacije. Enako odgovornost imajo starši v družini. Znotraj delovne organizacije, naj bo to tovarna, odvetniška pisarna, restavracija ali šola, je kakovost človeške kulture ključnega pomena. Torej: če poznamo svoje meje in se zavedamo svojih medčloveških kvalitet, lahko izboljšamo svoje vodstvene sposobnosti in omogočimo zaposlenim, da izkoristijo ves svoj potencial. Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na razvoj vodstvenih sposobnosti, so poleg poklicnih izkušenj in poznavanja dela dostopnost, avtentičnost in osebna odgovornost. Ste družinski terapevt, vodja 60 zaposlenih – in dedek. Je vodenje odraslih primerljivo z vodenjem otrok? V obeh primerih prihaja do konflikta med potrebo po prilagajanju in individualnostjo. Otroci se učijo z opazovanjem in posnemanjem staršev, manj s pogovorom. Podobno je v podjetju. Direktorji prenašajo svoje vrednote in poglede na uslužbence. Po naravi sem garač in opažam, da mojo delovno predanost posnemajo tudi moji sodelavci. Ta fenomen se pojavlja v vseh podjetjih. Uslužbenci na vodilnih položajih s svojim vedenjem vplivajo na delovanje celotne skupine....

Pride čas, ko se ne moremo imeti več samo radi

(Simona Iglič) Vsaka družina vstopi v obdobje, ko otrok ne dovoli več, da bi v družini vladala zgolj in samo harmonija, ljubezen, temveč nastopi čas, ko se pokaže še druga človeška plat, ki je prav tako živa, dinamična in močna. Jeza, žalost, obup, nezadovoljstvo, neodobravanje in konflikti so del vsakdana zdrave družine. »Jaz pa tebe nimam ves čas rada« Ko je bila hčerka stara tri leta, sem se večkrat jezila nanjo in na njeno vedenje odzivala na načine, ki mi niso bili všeč. Vse skupaj se je običajno končalo z mojo slabo vestjo, ki sem jo skušala omiliti tako, da sem hčerki dala veliko mero objemov, poljubčkov in sladkih besed. V tistem obdobju sem tudi pogosteje govorila hčerki, kako rada jo imam, in zraven dodajala, da tudi takrat, ko je lumpasta in me jezi. Nekega dne pa sem na svoje »pretirane« izraze ljubezni dobila nedvoumen odgovor: »Nehi mi že to skos govort.« Dušiti otroka s svojo navidezno brezpogojno ljubeznijo, ki v realnem življenju pač ne more biti resnična, je del idealizirane podobe starša, ki je v sodobnosti še kako živa. Lahko človek zatrjuje drugemu (čeprav malemu) človeku, da ga ima rad, če ga je še nekaj minut nazaj skorajda sovražil (vsaj tako je kazal z očmi, glasom )? Otroci živijo v sedanjosti, »tukaj in zdaj« in tako tudi doživljajo svet okoli sebe. Kakršnokoli abstraktno in skozi čas izražanje čustev je zanje nerealno. Prav tako se otroci zavedajo, da popolnih staršev ni! Zakaj se potem pretvarjamo, da se moramo ves čas imeti le radi?! In naprej: kako težko mora biti prejemniku »brezpogojne ljubezni«, ko pa sam vendarle ne čuti tako. Hčerko...