Ohranjanje iskric v partnerski zvezi

(Darja Barborič Vesel) V obdobju zaljubljenosti in ko začenjamo razmerje, bližina ni težavna. Pogosto smo si celo tako blizu, da se razumemo brez besed. Pogled, dotik, nasmeh je dovolj, da točno vemo, kaj misli partner. Z zorenjem razmerja pa se »osamosvajata« tudi partnerja. Včasih ne oba naenkrat in ne na enak način. Spet začnemo zaznavati sebe, svoje potrebe in želje ter se čudimo, da so lahko malce ali pa zelo drugačne od partnerjevih. To je lahko prvi korak oddaljevanja. Naslednji korak je običajno prihod otroka (oz. otrok), ki močno vpliva na oba partnerja, še posebej na žensko, ki se zaradi potreb otroka po intimnosti, pozornosti, zaradi njegove nebogljenosti in absolutnega zadovoljevanja potreb kar malo oddalji od partnerja. Na drugi strani so krive tudi delovne ambicije, družinske težave in še mnogo drugih dogodkov, ki za partnerja nimajo enakega pomena.Zaradi naštetega in še mnogih drugih individualnih razlogov je realnost razmerij, sploh dolgih, da se partnerja v določenih obdobjih oddaljujeta, iščeta in ponovno najdeta. Običajno eden od partnerjev prej začuti, da je nekako sam, da s partnerico oz. partnerjem nista »na isti valovni dolžini«. Včasih se ravnovesje in bližina spet vzpostavita sama od sebe, običajno pa je treba kaj storiti za to. »Po dvanajstih letih razmerja, hčeri in sinu, dveh selitvah in petih menjavah služb sva se peljala na praznovanje štiridesetletnice prijatelja iz mladosti. Po prvih minutah »servisnega« pogovora v avtu, ko sva obdelala, kako bo mama pazila otroka in še spomine na slavljenca, sva utihnila. Tišina je bila mučna, nisem vedela, kako se je to lahko zgodilo. Kar sedela sva tam v avtu v mučni tišini. Začele so mi teči solze,...