Učimo se brati

Kot mami prvošolke mi je hči pred nos pomolila tako imenovan bralni list, v katerega bi morala za vsak dan v mesecu, ko hčerka bere, podpisati kvadratek s sličico, ki jo mora hčerka po branju še pobarvati. To bi namreč naj (s pomočjo odgovornih staršev) spodbujalo otroke k rednemu branju, ki je pomemben dejavnik pri učenju branja oziroma bralnem opismenjevanju. Podatki (tako statistični, kot tisti iz prakse) namreč kažejo, da je vse več otrok, ki imajo še v višjih razredih osnovne šole težave z branjem – berejo (pre)počasi, zatikajoče in na pamet, izpuščajo črke in ne znajo glasovno pravilno nakazovati ločil, prav tako pa težko sledijo vsebini in imajo težave z razumevanjem besedila. Slabo bralno pismenost slovenskih otrok so potrdile tudi evropske raziskave. Kot strastna »požiralka« knjig, ki je do konca osnovne šole prebrala tako rekoč vse knjige v mladinski knjižnici (knjižničarka me je dobesedno usmerila v ljudsko knjižnico), sem bila ob takšni metodi razvijanja bralne pismenosti najprej popolnoma zmedena, potem pa vse bolj razočarana nad »strokovnjaki«, ki so se te metode spomnili, in šolskim sistemom, ker jo uporablja. Nikakor si namreč nisem mogla predstavljati, da bi prisilno branje v otrocih (tako tistih, ki nimajo težav z branjem, kot tistih, ki jim branje (še) ne gre najbolje od rok) vzbudilo ljubezen do branja in knjig. Bolj, ko sem v glavi obračala vse možne scenarije starševskega nadzora nad tem, kdaj in kaj bo otrok bral, bolj sem se zavedala, da je možen samo en rezultat: z vsakim takšnim prisilnim branjem bo otrok branje vse bolj (za)sovražil in se tako še bolj oddaljil od knjig, knjižnic in vseh čarobnih, zabavnih, avanturističnih,...

Večerno umirjanje, priprava na spanje

(Piše: Darja B. Vesel)   Spanje je ena izmed človekovih elementarnih, temeljnih potreb. Za obstoj nujno potrebujemo spanje, še posebej to velja za otroke, ki so v obdobju rasti in nenehnega raziskovanja sveta, v katerem so se znašli. Če se ozremo v zgodovino in naokrog po svetu, vidimo, da mali otroci, dojenčki, praktično nikjer nikoli niso spali sami. Spali so in spijo s starši, sorojenci, raznimi dojiljami, tetami … Pa ne zato, ker večina kultur ne bi želela vzgojiti samostojnih ljudi. Ravno narobe – prav to je namen. Da se lahko otrok razvije v samostojno, odgovorno osebo, se mora nujno razvijati v skladu s svojimi potrebami. Upoštevanje in zadovoljevanje potreb (sploh malih otrok) pa je naloga staršev ali drugih, ki za otroka skrbijo. Otrok potrebuje spanje, potrebuje pa se tudi naučiti spati. Potrebuje se naučiti ugotoviti, kdaj je zaspan ter kako se takrat umiriš in kako zaspiš. Starše položaj preseneti, sploh tiste, ki s(m)o imeli dojenčke, ki so zaspali praktično kjerkoli in kadarkoli. Na določeni stopnji razvoja se otrok spremeni in s tem tudi vzorec spanja. Za otroka postane spanje pomembno tudi kot ritual, obred, postane del socialnega sveta. Vloga starša tako ni le to, da otroku povemo, kdaj naj gre spat, in mu odredimo vsa ostala opravila. Najprej gre za učenje prepoznavanja občutka utrujenosti. Pogosto starši vemo, da je naš otrok utrujen, čeprav v tistem trenutku še teka naokoli, govori brez predaha in podobno. Tudi to je ena izmed faz utrujenosti – namreč to, da se težko umiriš. Zato je pomembno, da starši ustvarimo okolje, ki bo otroku omogočilo umiritev. Lahko je to ugasnjen TV sprejemnik, zastrte luči...