Igrajmo se!

(Piše: Tina Bregant) Pomen igre Poskusi z laboratorijskimi podganami so pokazali, da so podgane, ki so živele v »obogatenem« okolju s plezali, predori, vrtljivim kolesom, različno hrano in veliko socialnimi interakcijami, v dveh mesecih pridobile kar 100.000 nevronov več v obeh hipokampusih, ki sta možganska centra, odgovorna za spomin in učenje. Če igranje v spodbudnem okolju tako vpliva na podgane, kakšni so pa torej učinki igre na človekove mladiče-otroke? Otroci se zelo radi igrajo, ne glede na to, od kod so. Drži pa, da je otrokove igre več v varnem okolju, kjer so osnovne potrebe zadovoljene. Ustvarjalna in raziskovalna igra, često ob gibanju, kar se zgodi praviloma potem, ko otrok usvoji hojo, otrokom omogoča razvoj dopaminskega sistema, ki jim kasneje zagotovi zadovoljno, izpolnjeno življenje ter učinkovito spopadanje s stresom. Dve- in tri-letniki se zelo radi igrajo tako, da se valjajo po tleh kot mladi kužki. Premetavanje, valjanje po tleh in fizično-interaktivna igra, ki je lahko malce groba, ne pa nasilna, je za razvoj možganov v tem obdobju zelo pomembna. Ob fizični interakciji se sprosti napetost, hkrati pa se v čelnih režnjih možganov sprošča substanca BDNF (Brain-Derived Neurotrophic Factor), aktivirajo pa se tudi genetski mehanizmi nastajanja BDNF. Spodbudi se razvoj možganov, ki tudi kasneje v odrasli dobi omogoča čustveno stabilnost in soočenje s stresom. Gibanje – prva in osnovna oblika spoznavanja s svetom – in igra sta neločljivo povezana. Z igro, zlasti mislim na gibalno igro, otrok uri in razvija fizične in psihične sposobnosti, usvaja spoznanja o življenju in svetu, si bogati svoje čustveno življenje, razvija in oblikuje svojo voljo in tudi oblikuje svoje obnašanje. Vemo tudi, da so otroci,...

Iskanje izgubljenega časa

(Irena Samide) »Mami, a ni to hecno,« je zadnjič pred rdečo lučjo na semaforju razglabljal naš mali filozof. »Če stojiva pred semaforjem in se nama mudi v šolo, se nama zdi ena minuta zelo dolga, ko pa igram nogomet, je takoj mimo.« »Res je,« sem se nasmehnila, »kako je to mogoče?« »Ne vem. Najbrž zato, ker takrat, ko igram nogomet, ne mislim na to, kako čas teče.« Kako preprosto zveni. In še kako prav ima. Katere so bile najdaljše minute v mojem življenju? Zagotovo tistih 2-krat po 5 minut, ko sva skupaj z Janijem stala pred vrati otroške sobe, v kateri se je drl sedemmesečni Val. Ker nisva hotela imeti »razvajenega otroka« in se nama je zdelo, da »nič ne spi« in da ga morava »vzgojiti«, sva se odločila, da ga po tisti znameniti zloglasni metodi »navadiva na samostojno spanje«. Otrok se je jokal, nama pa se je pred vrati sobe trgalo srce. Kot uročena sva strmela v veliko stensko uro v predsobi. Sekundni kazalec se je obiral kot še nikoli. Čas se je dobesedno ustavil, otrok pa je jokal. Še štiri minute. Otrok je jokal, vpil. Še tri in pol. Otrok je jokal, vpil, hlipal, tulil. Še tri minute. Postajalo je nevzdržno. Ko sem po 5 minutah planila v sobo, so mi po licih lile solze. Pa vendarle sem vso 5-minutno torturo ponovila še enkrat. Zaradi … česa že? Principa? Prepričanja? Praznoverja? Še danes me, ko se spomnim tega poskusa, zbode pri srcu kot puščica, in ne, nisem ponosna nase. Jani je zamrmral nekaj v smislu, da pišejo tovrstne nasvete ljudje, ki očitno nimajo otrok, in brez velikih...

Čas za otroke, čas za nas

(Darja Barborič Vesel) ČAS Z OTROKI Preživljanja skupnega časa je za marsikatero družino neuresničena želja, če ne celo «misija nemogoče«. Neredko se zgodi, da se družina v celem dnevu ne zbere skupaj ali pa je skupaj samo v jutranjem in večernem hitenju in urejanju. Z družbeno spremembo zaposlitve žensk je nastala ideja, da je za otroke bolj pomembno, da z njimi preživimo kakovosten čas, kot pa da so otroci preprosto z nami. A otroci imajo največ od staršev, kadar smo z njimi. Ta čas je najdragocenejši. Biti skupaj, čutiti obstoj drugega bitja, njena/njegova čustva, misli, ustvarjanje tihe bližine in biti zraven ob razburkanih čustvih. Vse to je mogoče samo ob druženju. Lepo se je družiti z ljudmi, ki jih imamo radi. Ali drugače rečeno. Ko imamo nekoga radi, želimo biti z njim in preživljati čas z njim. ČAS ZA DRUŽINO Družino vzpostavljajo in določajo procesi, ki se dogajajo v njej. Skupni trenutki smeha, bližine, pogovori drug z drugim, gledanje televizije, ure branja pravljic, … In tudi vsi prepiri, trenutki besa in žalosti. Družino sestavljamo mi in odnosi med nami. Do odnosov pa lahko pride le, če imamo čas, da smo skupaj in da se družimo. UČENJE Ena izmed bolj napornih odločitev staršev je, da ukvarjanje z otroki pomeni tudi njihovo dodatno izobraževanje. Seveda je super sestavljati sestavljanko ali se igrati spomin, vendar le, če je to igra, ne pa trening spomina in poučevanje kombinatorike. Učenje se zgodi spontano, če pa se imamo fino in uživamo, pa še prej in učinkoviteje. Otroci radi spontano rišejo, oblikujejo, izražajo svoje občutke, … Pedagoško vodene dejavnosti potekajo v vrtcu in šoli z usposobljenimi...