Starši RAUS!

(Piše: Ivana Gradišnik) Znanka, ki uči na faksu, je zadnjič tarnala, da največ živcev porablja na govorilnih urah za starše svojih študentov. Oglašajo se po inskripcije, po ocene, prinašajo opravičila za odsotnost na vajah ali pa se prihajajo pritoževat nad ocenami. Po mojem s tem, ko jih sprejme, grdo krši najmanj načelo zasebnosti in zakon o zaščiti osebnih podatkov, zato sem ji rekla, naj si na vrata kabineta obesi napis “Starši RAUS!” in ne odpira vrat starejšim od 25. To se mi zdi res skrajno mil ukrep, sploh ker se že lep čas poigravam z mislijo, da bi nekaj podobnega predlagala  tudi za otroška igrišča, le da bi tam dodala še posebej izurjene redarje, ampak znanka je prepričana, da bi končala na disciplinskem zaradi diskriminiranja in sovražnega govora, zato si rajši prizadeva z božjo potrpežljivostjo in sočutnim razumevanjem prepričati starše svojih odraslih študentov, naj si najdejo drug hobi. Da smo starši nagnjeni k vmešavanju v življenje otrok, ni nič novega. Iz nekega nesporazuma ne ločujemo dobro med ljubeznijo, skrbjo in zaskrbljenostjo, pa med podporo in servilnostjo, pa med  pomočjo in uzurpacijo odgovornosti. Saj ko sem bila majhna, je bilo podobno. Transgeneracijski vpliv “cankarjanske matere” pač ne gine. Tudi moj oče se je moral bosti s svojo zaradi raznih njenih intervencij: ona se je vsakič znova pridušala, kako je “samo htila da pomogne”, on pa ji je vsakič znova vračal hvaležnost rohneč, da je pot v pekel pač tlakovana z dobrimi nameni. Mislim, da sta s tem pomembno prispevala k predčasnemu razvoju moje sposobnosti za abstraktno mišljenje. Drži, živimo v kulturi zastraševanja in negotovosti, in starši smo še posebej ranljivi....