Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

Kako se pogovarjamo s svojimi otroki?

(Piše: Karolina Radovanovič)   V nekem eksperimentu na Norveškem so starši privolili, da se jih cel vikend, ko so doma s svojimi otroki, zvočno snema. Nato so – povedati je treba, da mukoma – poslušali svoje posnetke in sami ocenjevali kakovost svojih sporočil, namenjenim otrokom: 50% vsega, kar so izrekli, so ocenili za odvečno, nepotrebno oz. so priznali, da v resnici sploh ne mislijo tega, kar so izjavili; približno 20% sporočil so ocenili za škodljiva, celo grozljiva. Povedali so, da so to med drugim izjave, kakršnih so bili deležni od svojih staršev in za katere so si nekoč prisegli, da jih sami nikoli ne bodo izustili; okrog 20-30% povedanega se jim je zdelo v redu in povečini v skladu s tem, kar res mislijo. V kolikšni meri se starši zavedamo, kaj dejansko sporočamo svojim otrokom? Večina staršev se večino časa ne posluša oz. se ne zaveda, kako se pogovarjajo s svojimi otroki. V nadaljevanju bom navedla tri načine komuniciranja, ki so ne samo nepotrebni in dolgoročno neučinkoviti, ampak so tudi škodljivi v vsaj dveh pogledih: škodijo lahko tako našemu odnosu z otrokom kakor tudi otrokovemu samospoštovanju.   1. PODUČEVANJE (z odtenki moraliziranja): »Mami, a je to na sliki dedek?« »Ne, Peter, to je dedkov brat. V mlajših letih sta si bila zelo podobna. Le da je dedek vse življenje pridno delal, njegov brat pa je bil razvajen lump, veš, ni se mu ljubilo delati, samo zabavati se je hotel, pa ga nobena ni hotela in je ostal sam. Viš sine, tako se v življenju godi lenuhom!« Včasih si starši želimo izkoristiti iztočnico za to, da bi otroka mimogrede naučili...

Jesper Juul: “Otrokom postavljamo diagnoze zaradi lastnih napak”

Agresija postaja nov in nevaren tabu, meni danski družinski terapevt Jesper Juul. Zato obljublja, da bo svojo novo knjigo posvetil prav tej tematiki. Upa, da mu jo bo kmalu uspelo napisati, kajti veliko potuje in predava po vsem svetu. V četrtek ga je v Kopru poslušalo približno 300 staršev in pedagogov. “Čigav problem je, če je otrok agresiven?” provokativno sprašuje Jesper Juul. Je otroka, ki se tako obnaša, kdo vprašal, zakaj oziroma na koga je jezen? Po navadi ne, ampak Juul priporoča prav takšen pogovor. Trend zadnjih let je, da agresivno obnašanje otrok dojemamo kot problem. “To je zelo nevarno,” meni Juul. “Z otroki danes ravnamo tako slabo, kot smo včasih z ženskami. Če je ženska pokazala svoja čustva, so jo označili za histerično in ji predpisali zdravila ali elektrošoke. Paradoks pa je, da prav ženske danes skušajo zatreti agresivno obnašanje otrok.” V Nemčiji približno 15 odstotkov otrok v vrtcih obiskuje terapevta zaradi agresivnega obnašanja. Juul pokaže pismo obupane mame, od katere so vzgojitelji v vrtcu v Kaliforniji zahtevali, da psihologi ocenijo socialne kompetence njenega dveletnega otroka, ker je ta dvakrat zapored ugriznil svojega vrstnika. “Mami sem seveda svetoval, naj otroka čim prej izpiše iz tistega vrtca,” pravi Juul. “Dvoletniki grizejo in so vedno grizli, največkrat svoje starše, in to iz ljubezni.” Odstotek otrok, ki tarnajo, da se v vrtcu slabo počutijo, je enak odstotku otrok, ki jih vzgojitelji označujejo za težavne, je pokazala študija na Danskem. Gre za približno 15 odstotkov dečkov in 10 odstotkov deklic. “Agresija, strah, seksualnost, žalost in radost so naša naravna občutja, zato njihovo izražanje ne bi smelo biti tabu,” meni Juul. “Če nimamo...