Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

Kdo se (n)ima rad?

Skoraj 7 letna hčerka me vpraša: »A ne, da imajo vsi ljudje radi svoje telo?« Jaz, malce presenečena, odgovorim:« Ne čisto vsi. Nekateri se nimajo radi, tako kot bi se lahko imeli, ker so jim drugi govorili grde stvari o telesu in so jim verjeli.« Hčerka mi odgovori: »Aha, kaj pa ti mami, a maš ti rada svoje telo?« Mislim si, pa ravno mene to sprašuješ, kako veš, da je to moja šibka točka? Kako veš, da imam težave s telesno samopodobo? (Toliko o sodelovanju, o katerem govori Juul.) Odgovorim ji: »Večinoma se imam rada, se pa tudi še učim, kako se imeti rada.« Vpraša me: »Kaj se moraš pa še naučiti?« Pa ji rečem: »Da grem počivat, ko sem utrujena, pa da se razjezim, če sem jezna … No pa saj doma večinoma se, v službi pa včasih ne.« »Zakaj pa ne mami?« jo zanima naprej. »Ker me je strah,« priznam. Pa mi reče: »Mami, ampak če ne probaš, ne veš, a ne?«   Ana Bogdan...