Nasilnih otrok je manj, kot mislimo, Korana Sutlič sprašuje J. Juula (Globus, 10. julij 2009)

Z J. Juulom se pogovarja Korana Sutlič (Globus, 10. 7. 2009) Jesper Juul, danski družinski terapevt z dvema bivališčema, hrvaškim in danskim, je zvezda družinske psihologije. Ena od njegovih knjig, »Kompetentni otrok«, je dobila status sodobne vzgojne biblije, njegov izdajatelj na Hrvaškem, založba Pelago, pa te dni izdaja njegovo novo strokovno delo, »Od poslušnosti do odgovornosti«, ki govori o težavah zastarelega šolstva. Juul je v času vojne prostovoljno delal z begunci in poučeval strokovnjake. Danes je na čelu mednarodne organizacije Familylab, posvečene izobraževalnemu in svetovalnemu delu s starši, ki deluje že v več evropskih državah, pa tudi na Hrvaškem. Jesper Juul s soprogo Suzano del leta preživi na svojem domu v Istri. Pogovarjala sva se o težavah mladih – o skinheadih, mladih bogataških voznikih, ki ubijajo na cesti, o odvisnosti od računalnikov. IMETI ALI BITI V Zagrebu smo doživeli več primerov boja med subkulturami mladih: skinheadi proti punkerjem, heavymetalcem ipd. … Nekateri so na žalost končali tudi kot žrtve. Zakaj mlad človek postane skinhead? Pripadniki skinheadov in drugih nasilnih skupin so v 90% primerov otroci, ki odraščajo v slabih razmerah, so pogosto zlorabljani verbalno in telesno, in v puberteti starši nad njimi obupajo, po navadi rekoč: »Vedno si bil grozen, zdaj si pa to tudi dokazal!« Gotovo so v Zagrebu tudi skinheadi, ki so odraščali v družinah, kjer je bilo vse normalno. Ne poznam zgodovine zagrebških skinheadov, ampak očitno je, da mladi vstopajo v tolpe, kadar so zelo prestrašeni in zelo nesrečni. Pripadniki skinheadov in drugih nasilnih skupin so v 90% primerov otroci, ki odraščajo v slabih razmerah, so pogosto zlorabljani verbalno in telesno, in v puberteti starši nad...

Kakšna je primerna kazen?

(Piše Darja B. Vesel) Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij … Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje. Otroci so ogledalo našega ravnanja  Otroci so kot gobe, ki vsrkavajo vse, kar je v njihovi bližini. Če pa je novo še nenavadno in zavito v skrivnostno muzanje odraslih, je še toliko bolj mikavno. Zato ni čudno, da se nekateri malčki prej naučijo izgovarjati kletvice kot druge besede. Toda staršem ponavadi, vsaj ko so otroci malo večji, takšna vrsta izražanja ni všeč. »Le kaj bo rekla okolica, če moj otrok preklinja?« Besede, ki jih bo otrok slišal v vrtcu, se bodo manj verjetno zasidrale v njegovem besednjaku, saj ostanejo le tiste, ki v domačem okolju vsakodnevno spremljajo otroka, nove iz tujega okolja pa slej ko prej izzvenijo. Otrokom moramo povedati kaj je dovoljeno in kaj ne ter se z njimi o tem pogovarjati. Večina otrok hitro sprejme pravila vedenja, tudi drug drugega opozarjajo na napake. Seveda pa je vedno nekaj takšnih, ki kar naprej preizkušajo meje dovoljenega in sprejemljivega. Če kdo pravila ves čas...