Zakaj je dobro potolažiti dojenčka, kadar joka

(Karolina Radovanović) Novopečeni starši pogosto naletijo na dobronamerne nasvete iz svoje okolice, da bodo razvadili svojega dojenčka, če se bodo prehitro odzvali na vsak njegov klic.Ker si nihče od staršev ne želi imeti razvajenega otroka, se lahko znajde v precepu, kako ukrepati: slediti svojim občutkom in otroka potolažiti ali ubogati bolj izkušene? Na srečo dileme ni več. Mati narava nas je opremila s pravimi instinkti. Če začutimo, da nas naš nebogljeni otročiček potrebuje, se lahko brez kančka slabe vesti odzovemo na njegov jok. Dojenčki, to so otroci do prvega leta starosti, se ne morejo razvaditi. Po drugi strani jim lahko naredimo precejšnjo škodo, če jih poskušamo »vzgajati« prezgodaj. Poglejmo si zakaj.Razvojna naloga prvega leta Prvo leto življenja je namenjeno temu, da otrok pridobi občutek, da je svet varen in prijeten kraj. Če to osvoji pravočasno, bo temeljni občutek zaupanja vase in v druge nosil s sabo vse življenje. Na podlagi tega pozitivnega občutka si bo lažje utiral pot k samostojnosti. Razvoj tega občutka mu v celoti omogočamo mi z zadovoljevanjem vseh njegovih potreb. Dojenčki v prvem letu življenja namreč nimajo želja, temveč samo potrebe. Ne znajo izsiljevati (čeprav se nam morda tako zazdi). Sporočajo nam le, kar resnično potrebujejo, zato jih ne moremo razvaditi. Zavedati pa se moramo, da se dojenčkove potrebe razlikujejo od potreb odraslih ljudi. Tako kot potrebujejo hrano in toploto, potrebujejo tudi (ali celo še bolj) pozornost, nošenje, crkljanje, bližino in dotik staršev. Da se z njimi pogovarjamo in se jim smejimo. V tem se ljudje razlikujemo od živali. Nismo naravno programirani, da postanemo ljudje. Tega se moramo šele naučiti. Kako se dojenčki učijo? Vsak človeški...

O spanju in uspavanju

(Anja Svetina Nabergoj) Uspavanje otroka in otroško spanje sta gotovo temi, ki sprožata pogoste in hkrati kontroverzne razprave tako med starši kot med strokovnjaki. V mladih starših se začne po dolgih neprespanih nočeh porajati vrsta vprašanj: kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd. Toda namesto, da bi poslušali sebe in otroka, se vse preveč pogosto zanašamo na mnenje strokovnjakov ali ubogamo dobronamerne nasvete sorodnikov in znancev. Le redki pa vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995). Eden od razlogov, da je najpogostejše vprašanje med mladimi starši prav: »Ali že spite celo noč?«, je gotovo ta, da tako otroci kot starši po napornem dnevu potrebujejo počitek. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da v zvezi z otroškim spanjem med starši kroži kopica mitov. Miti o spanju Otrok mora zaspati sam. Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje...

Razvoj in vzgoja otroka z vidika nevroznanosti

(Tina Bregant) Nevroznanost je interdisciplinarna veda o živčevju, ki vključuje znanja s področja medicine, biologije, kemije, farmakologije in psihologije. Pogosto potrjuje in utemeljuje, kar intuitivno vedo dobri starši in vzgojitelji. Da bi imeli otroke radi in jih uspešno vzgajali, ni potrebno razumeti biokemičnih procesov, ki se dogajajo v glavi in telesu, koristno pa je poznati vzroke za določeno vedenje in vzgojne principe. Starševstvo namreč pomembno določa razvoj in nastanek biokemičnih sistemov osrednjega živčevja, ki otrokom že v otroštvu, pa tudi kasneje, v odrasli dobi, omogoča srečno in izpopolnjujoče življenje. Kaj so možgani? Možgani so želatinast organ, ki je skrit pod lobanjo v naši glavi in nam omogoča, da smo. Njihovo delovanje je kompleksno in zapleteno. Znani rek pravi: «Če bi bili človeški možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, bi bili mi tako preprosti, da jih ne bi mogli.«Povprečni človeški možgani tehtajo 1.400 gramov, kar je približno 2 odstotka telesne teže. Porabijo 20 odstotkov vsega kisika, ki je na voljo telesu. V možganih so različne celice: nevroni, ki so odgovorni za večino električnih impulzov, ter celice, ki nevronom omogočajo delovanje: astrociti, mikroglija, oligodendrociti. Njihov obstoj podpira srčno-žilni sistem. V odraslih možganih je 100 milijard nevronov, kar je enako ali celo večje številu zvezd v Rimski cesti. Število možnih povezav med možganskimi celicami pa verjetno presega število vseh delcev v vesolju. Polovica človeškega genoma, približno 12.000 genov, je namenjena možganom in njihovemu delovanju. Možgani omogočajo nadzor telesne temperature, tlaka in dihanja ter sprejemanje informacij iz okolja s pomočjo čutil in telesne aktivnosti. Z možgani mislimo, sanjamo in čustvujemo. Možgani aktivnosti nadzorujejo, usmerjajo in koordinirajo. Sposobni so tvorbe novih načinov...