Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Te presnete domače naloge

(Piše: Darja Barborič Vesel)   … ali kako otroke pripraviti do tega, da bi jih pisali? V mnogih družinah, kjer bivajo šolarji, predstavljajo domače naloge stalen vir prepirov, pritiskov in slabe volje. Vse več je otrok, ki nalog preprosto nočejo pisati. Po navadi zato, ker menijo, da imajo zanimivejše opravke in z njihovega zornega kota tudi bolj koristne. Ne gre pa zanemariti niti dejstva, da številni otroci, ne le da ne uživajo v šolskem učnem delu, ampak ga resnično ne prenašajo. Kako naj bi potem rade volje pisali domače naloge, ki so na neki način podaljšek šole? Starši, po drugi plati, smo se ujeli v zanko med željo, da bi bili naši otroci uspešni šolarji (mi pa zato sprejeti kot vzorni in uspešni starši), ter potrebo, da z najbližjimi preživimo dan v prijetni sproščenosti in toplini blizkega odnosa. Večina staršev kmalu ugotovi, da dan prevečkrat ni dovolj dolg za oboje in da so naše zaloge energije sicer obnovljive, toda ne neomejene. Kaj torej otroci, šolarji, potrebujejo od staršev, da opravijo domače naloge? Potrebujejo starše, ki so na voljo za vprašanja, poskuse skupnega raziskovanja in iskanja odgovorov; Potrebujejo empatično vodenje; Predvsem pa potrebujejo možnost, da domače naloge opravijo zaradi svoje odločitve in na svoj način. Ključno je, da starši ostanemo starši in ne le pomožna delovna sila šole. Naša starševska naloga ni, da poskrbimo za to, da je šolsko delo primerno opravljeno. To ne more biti naloga staršev. Domače šolsko delo je izključno domena šolarja. Je predmet dogovora med šolarjem in učiteljem. Je pričakovanje učitelja do učenca, je zaveza med njima. Starši si želimo, da bi se otroci priučili delovnih...

Domače naloge ali kako pripraviti učence do tega, da bi jih pisali

(Darja B. Vesel) „Ne da se mi.“ „Popoldan imam za početi toliko drugega!“ „Pa saj vse znam.“ „Saj bi vadil, če ne bi bila učiteljica tako tečna s temi nalogami.“ „Dovolj imam šole, kot da osem ur ni dovolj, oni bi to raztegnili kar čez cel dan!“Najbrž ni težko uganiti, da gre za odzive učencev na vprašanje, kaj jim preprečuje, da bi redno in dobrovoljno pisali domače naloge. Dejstvo je, da učenci dobrobiti domačih nalog bodisi nočejo bodisi ne zmorejo videti, kar je tudi izhodiščna tema mojega prispevka. Drugi fenomen, ki ga opažam glede domačih nalog, je, da imamo vsi vpleteni do njih bolj ko ne negativen odnos. Celo sovražimo jih ali pa nam gredo vsaj na živce, so nam odveč in nam zbujajo občutke neuspeha in nemoči. Kako torej pride do tega, da plemenita pedagoška ideja, ki izhaja iz didaktike poučevanja – in sicer, da so domače naloge temelj utrjevanja naučene snovi – spravlja ob pamet toliko pametnih ljudi ter v praksi, v realnem življenju, nikakor ne more opraviti svoje naloge? Paradoksalno je tudi, da se na načelnem nivoju večinoma strinjamo in znamo celo doseči načelen konsenz o smislu opravljanja domačih nalog, ko pa je treba vzeti zvezek v roke, vsa teorija v trenutku pade. Fenomen si bomo najprej na hitro pogledali z vidika najbolj vpletenih, treh stebrov učnega, šolskega procesa: učencev, staršev in učiteljev. Učenci večinoma ne marajo domačih nalog. Ni nujno, da iz lenobe, neposlušnosti ali zato, ker ne bi razumeli smisla ponavljanja in utrjevanja snovi. Sama kot učiteljica podaljšanega bivanja in dodatne strokovne pomoči opažam, da je težava slej ko prej v tem, da otroke...