V imenu ljubezni

V otrokovo dobro oziroma v imenu ljubezni starši počnemo številne bedarije in za otroka škodljive reči. Tudi starši, ki svoje otroke brez slabe vesti udarijo, so prepričani, da je vsake toliko »vzgojna po riti« za otroke koristna. Da naši otroci ne bi postali »slabi« ljudje, smo se starši pripravljeni spremeniti v pošasti. Pošasti, ki kričijo, neusmiljeno zahtevajo svoje ter pri tem spregledajo otroka in njegove občutke. Pošasti, ki otroka bolj ali manj prijazno silijo, da počne stvari, ki jih ne mara in noče – poje še eno žličko za mamico, se obleče, ko ga ne zebe, in gre na naš ukaz spat, ker je pač čas za spanje. Da o »pravilnem« sedenju, pozdravljanju ter na splošno vedenju in razmišljanju niti ne govorim. Vse to samo zato, da se bo otrok razvil v takšnega otroka in odraslega, kot smo mi starši prepričani, da je zanj najbolje. To vse počnemo iskreno in iz srca – iz ljubezni. Saj vendar otroku v življenju želimo vse najboljše. Toda, ne smemo se slepiti. Tudi, ko gre za starševstvo, velja rek, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Na kar kot odgovorni starši ne smemo pozabiti oziroma se moramo vsake toliko spomniti. Za začetek je smiselno, da se poslovimo od svoje podobe popolnega otroka, kakršnega si želimo oziroma kakršnega bi radi »vzgojili«. Šele potem namreč lahko spoznamo svojega resničnega otroka – takšnega, kakršen je. Enkraten in čudovit, pa vendar v marsičem zelo daleč od naših pričakovanj in skritih hrepenenj. Hrepenenj, ki so vse prevečkrat le odraz naših neuresničenih želja in življenjskih razočaranj. »Želim si, da bi bil moj otrok bolj redoljuben, kot sem...

Vodstvo in moč

Jesper Juul   Kot družinski terapevt pogosto srečujem ljudi, ki za večino konfliktov v družini krivijo strukture moči in boj za oblast. Čeprav sam moči ne bi hotel pripisovati tako osrednjega pomena, pa vendarle ni dvoma, da igra prav moč v družini veliko vlogo, in sicer tako za tiste, ki jo imajo v rokah, kot za tiste, ki so ji podrejeni. Ker vsaka družina potrebuje vodstvo in ker vodstvo samo po sebi nujno zahteva določeno moč, se mi zdi smiselno, da se enkrat temeljiteje spoznamo s pojmom moči in si ogledamo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim lahko pripišemo odgovornost za to, da se danes toliko ljudi boji vodstvene vloge v družini. Govorimo lahko o dveh vrstah moči. O moči posameznika nad lastnim življenjem in o moči nad življenjem drugih. Prva moč odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Če imamo občutek, da na določene okoliščine nimamo nobenega vpliva, trpimo. Posameznik je lahko – hote ali nehote – reduciran na vlogo žrtve, in prav ta vloga najbolj ovira blagor in zdravje posameznika. Zaradi svoje preteklosti imamo različne predispozicije, zato se na vlogo žrtve tudi različno odzivamo. Nekateri so imeli v otroštvu toliko pozitivne spodbude, da v odrasli dobi za nobeno ceno ne bodo pristali na vlogo žrtve, medtem ko so drugi doživljali take izkušnje, da so danes negotovi in nemočni, če od njih pričakujemo, da sprejemajo odločitve in  odgovornost za svoje življenje. Spet tretje pa so v otroštvu tako zatirali, da so pozneje postali t. i. kljubovalci, ki rinejo z glavo skozi zid in vsemu in vsakomur rečejo ne, pa vendar ne zmorejo z vsem srcem sprejeti ne sebe in ne...

Dva eseja: Ženska, mati & Si sploh želimo čilih in zdravih otrok? (Jesper Juul, Zavod Manami, 2013)

Cena: 5,00 € Strošek za poštnino: 1,00 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.si Izdal: Inštitut za sodobno družino Manami, 2012 Uredila: Ivana Gradišnik Prevedel: Branko Gradišnik Št. strani: 28 Vezava: broširana Format: 210 x 210 mm   BRANJE ZA POKUŠINO: ŽENSKA, MATI Solidarnostni esej, pisan z moškega gledišča   PREDGOVOR Ne vem, ali ste že videli naslovnico časopisa Time, ki jo objavljam spodaj. Kakšni občutki so vas pri tem navdajali kot žensko in kot mater?   Že leta mi prigovarjajo, naj napišem knjigo o materah, pa se vseskozi branim iz preprostega razloga – nisem namreč ne ženska ne mati. Moje znanje o tem dvojem torej ne more prihajati iz prve roke.   Po drugi strani že dolga leta delam kot terapevt, svetovalec in »prosvetljevalec« žensk in mater, tako da sem si pridobil dokaj široko razumevanje in empatijo do njih. Zazdelo se mi je torej, da se morda le ne pregrešim tako zelo, če napišem ta esej. Naslovnica Timea in ves cirkus, ki ga je sprožila, sta me spodbodla, da zdajle sedem k pisanju. Vendar dejansko motivacijo razbiram v popreproščenju, s kakršnim vse bolj pogosto karakterizirajo matere, in v dejstvu, da ženske in matere še vedno potrebujejo vso podporo od zunaj, kolikor je morejo dobiti, zato da si ustvarijo življenje, ki jih izpolnjuje in v katerem se lahko kot družice in matere odlikujejo po svojih najboljših močeh.   Če ste ženska, potem upam, da boste razumeli, da se za mojimi trditvami, ki jih utegnete sprva doživeti kot ostre oziroma kritične, skriva globoko spoštovanje. Če pa ste moški, vas vabim, da se...

Mož in oče – knjiga zate (Jesper Juul, Zavod Manami 2011)

Mož in oče – knjiga zate je natanko to, kar obljublja naslov. Osebni, angažirani, neposredni nagovor izkušenega očeta in dedka, namenjen sodobnim očetom, ki so se znašli v praznem prostoru med očetovsko vlogo, kakršna je bila nekoč in kakršno morajo šele razviti za prihodnost. Zgledov ni. Današnji očetje se morajo izumiti na novo. Jesper Juul ponuja podporo in novo perspektivo; loteva se niza aktualnih vprašanj od navezave med očetom in otrokom do tega, kako se zoperstaviti t. i. materinskemu šovinizmu ter dozoreti in »odrasti v moškega«. Kot mlad mož si pred posebno izbiro: odločiš se lahko, da boš spet odsoten oče, kakršnih je v zgodovini na kupe, ali pa da boš vzpostavil odnos s svojimi otroki – to pa pomeni, da boš ugotovil, kako te tvoji otroci silijo in spodbujajo, da kot človeško bitje rasteš in se razvijaš. Za večino od nas je družinska obveza, odgovoren in angažiran odnos do partnerke in do otrok, edina terapija, ki jo potrebujemo. Ne oziraj se torej po partnerkah, ki ti povzročajo najmanj težav, ampak po tistih, ki ti nalagajo »prave« težave, torej težave, ki jih najbolj potrebuješ za svoj nadaljnji razvoj. Biti odgovoren sam zase pomeni nositi odgovornost za to, kar govoriš, pa tudi za svoje vrednote, meje in čustva. Veliko tega ni tvoja last, veliko si prejel in prevzel iz tujih virov – od svojih staršev, šole in prijateljev. Kot odrasel človek se moraš sam odločiti, ali si boš vse to prisvojil in sprejel ali pa boš nadomestil z nečim drugim, kar ti je bližje in se ti zdi primernejše. Vsak moški se mora očetovanja naučiti sam. Cena: 25,00 € Strošek...

Prava demokracija se rojeva samo v družini

(Breda Sobočan) Najbrž smo tudi pri nas (vsaj v besedah) že povsem osvojili idejo, da je kriza sestavljena iz nevarnosti in priložnosti, ki se v dinamičnih premenah pretakata druga v drugo. Ravno v sedanjem obdobju krize je nevarnost, da se nam podrejo vse pridobljene spremembe v odnosih med spoloma, obenem pa ravno kriza omogoča, da se zbere več volje, da se prestopi prepreke, ki še vedno delujejo neugodno za res bolj enakovredno obravnavanje različnosti. Ko se materialistične vrednote sesipajo in prihajajo na plan bolj osebne, je priložnost, da bomo tvegali več za to, da bomo zgolj človeška bitja. Ko prebiramo skandinavsko literaturo in jo primerjamo z realnostjo iz naših psihoterapevtskih obravnav parov, vidimo, kako so – tu in tam – trdovratno zakoreninjene definicije “boja” različnosti spolov. Dobro desetletje ali celo več pred nami so začeli spreminjati patriarhalne ureditve v inštitucijah, kakor tudi na področju zasebnega življenja, pa še vedno niso povsem uravnotežili in presegli “bitke” med spoloma. Poleg zaposlovanja žensk v plačanem delu izven doma gredo zasluge dolgoletni politični situaciji, ki je s socialno naravnanostjo dolga desetletja omogočala in poudarjala pomen demokratičnih vrednot pravičnosti in enakopravnosti. Menim, da je za zadovoljujoče premike predvsem pomembno – pri nas manjkajoče – aktivno in zavzeto delovanje moških, ki so si “izborili” enakovredni in možat prostor tudi v območju družine in očetovstva. Pri tem so izrazito pomembni moški strokovnjaki, ki so omogočali prostore in priložnosti, kjer so se moški sestali, eksperimentirali in razvijali nov, prej nepoznan jezik, ki je govoril o odnosih, očetovstvu, občutkih v zvezi s privatnimi temami. Klasična zbirališča moških v gostilni in telovadnici najbrž ne omogočajo razvijanja teh tem na...