Pustimo obroku dihati!

Skupni obrok, ponavadi kosilo, je v življenju vsake družine iz mnogih razlogov zanimiv čas. Kuhati in streči hrano ljudem, ki jih imamo radi, je opravilo z mnogimi pomeni. Večina, ki redno kuha, ve, kako občutljivi s(m)o kuharji za kritiko, pa ne glede na to, ali je očitek v tem, da je hrane preveč ali premalo ali da je napačnega okusa. Hrana, ki jo postrežemo družini, še posebej pa otrokom, je v mnogih pogledih neposreden simbol ljubezni in skrbi. Zato smo veseli, ko hrano cenijo, in žalostni, ko jim ni všeč ali je celo nočejo niti pokusiti. To pomeni, da se za mnogimi spori, ki se odigravajo za mizo med skupnim obrokom, skrivajo razlogi, ki nimajo neposredne zveze z jedjo. Toda ker na mizi leži hrana, ta kljub temu pogosto pristane v središču družinskih prerekanj. Včasih je spor tudi dejansko povezan s hrano in prehranjevanjem. Vsak starš si želi, da bi bili otroci zdravi. Zato nekateri poskušajo zelo dejavno nadzirati, kaj otroci jejo in pojejo – od grižljaja do grižljaja, od obroka do obroka. Tako na primer vztrajajo, da otrok najprej poje meso in zelenjavo – ali da do kraja počisti krožnik – in si s tem prisluži pravico do sladice ipd. Če svojo starševsko odgovornost razumete na tak način, si hitro nakopljete na glavo kup dela, skrbi in sporov. Mnogi odrasli z leti kar pozabimo, kako prefinjen in nežen okus imajo otroci, pa tudi apetit. In potem se čudimo, ko mali na lepem ne želi več niti videti korenja, ki ga je doslej imel najrajši na svetu – in iščemo in brskamo za vsemi mogočimi razlagami, ki običajno nimajo...