Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Če tebe ni zraven, so čisto normalni

A vam je kaj znana situacija? Vikend je. Vsi skupaj ste doma. In mulci so nemogoči. Nekje vmes mož reče: “Če tebe ni zraven, so čisto normalni.” Priznam, da mi gre ta stavek vedno blazno na živce. Kot prvo, zakaj se, če smo skupaj, ves čas obešata po meni in tečnarita in me hočeta dat na pol? Zakaj niti na WC ne morem v miru? Kot drugo, kje sem falila v vzgoji, da sta z njim ‘čisto normalna’? Kot tretje, zakaj za vraga se on lahko zlekne pred TV in se otroci zleknejo k njemu ali pa vzamejo igrače in se igrajo zraven na tleh? Če jaz samo pomislim, da bi pobrskala po računalniku, že oba lezeta po meni … In kot zadnje, v bistvu mu sploh ne verjamem. To reče samo zato, da me spravlja ob živce. Do danes. Nekaj sem bolna. Odvijal se je zgornji scenarij pa sem izkoristila sekundo njune nepozornosti in s skodelico kave ušla v njuno spalnico. Zaprla vrata za sabo. Se skrila v kot za posteljo. Vsaj 5 minut, da v miru spijem kavo … In zdaj že pol ure sedim tu, v miru in tišini, in poslušam, kaj se dogaja v dnevni. Nič! Tišina. Mir. Vsake toliko čisto skuliran glas moje hčerke ali mojega dragega, vmes smejanje na ves glas od tamalega … Kje je zdaj vsa tista tečnoba izpred pol ure? Kako? Zakaj? Nič ne štekam 🙂 Sabina...

Od zaljubljenosti do ljubezni

Jesper Juul  V članku bo govora o zaljubljenosti in ljubezni ter nuji, da se kot človek razvijamo tako, da bomo znali ljubiti drugega – otroka ali odraslega.   Navajeni smo, da vprašanje, ali je nekaj ljubeče, preverjamo pri pošiljatelju; da ugotavljamo namen, ki stoji za dejanjem, to pa pravzaprav ni najbolj posrečeno. Smotrneje bi bilo vprašati tudi prejemnika: “Si to občutil kot ljubeče dejanje?” In če je odgovor ne, je to potemtakem sploh še ljubezenska vzajemnost? A ravnamo se pač po stari navadi in smo v ta namen razvili vrsto trditev in pojasnil, ki jih uporabimo, kadar zaškripa med pošiljateljem in prejemnikom, na primer: “To sploh ni to, kar sem hotel!”, “Vse razumeš narobe!”, “Ampak to sem naredil, da te ne bi dolgočasil!”, “Joj, kaj bi potem rad, naj naredim?” In otrokom: “To je za tvoje dobro!”, “To je zato, ker te imam rad.”, “Kaj se pa greš?!”, “Nič se ne sekiraj!”, “Oče/mama ne misli tako hudo.” Vse te izjave so nujne, da pojasnjujemo ali upravičujemo, da je čustvena vzajemnost med dvema človekoma spodletela. Imajo isti značaj, kot ga mnogi poznamo še iz otroštva. Ne glede na to, ali smo se zares razveselili darila za božič ali za rojstni dan, šlo je za to, da smo bili videti veseli! “Namen je važen”, so nas učili, ne da bi natančneje razmislili, kakšno zmedo lahko povzroči tako pomanjkanje logike v malih možganih, ki še ne obvladujejo zapletenega karnevala družbenih kodov. Otroci v resničnosti brez težav razlikujejo oboje. Zlahka so razočarani nad dedkovim darilom in ga za tem objamejo. Potrebujejo le malo časa, da opravijo z enim občutkom in izrazijo naslednjega. Pravzaprav...

Počitnice: Veselje otrok in stres staršev

Ksenija Zor Začenjajo se poletne počitnice. Mnogi starši  so v dilemi; naj sestavijo »program«, otroke vključijo v razne tabore, ali naj dovolijo, da počnejo, kar jim paše, in s tem tvegajo, da se bo otrok dolgočasil? Starši načeloma nismo dolžni svojim otrokom organizirati počitnic. Vendar si običajno lastimo pravico, pri tem pa niti ne pomislimo, kako bi se počutili sami, če bi nekdo to počel za nas, ne da bi imeli sami pri tem kakšno besedo. V načrtovanje, kje bodo otroci pre­ živeli počitnice – doma ali na taborih in  jezikovnih tečajih –  se  splača otroke vključiti enakovredno, čeprav bo odločitev nazadnje temeljila  na tem, kakšne vrednote v družini gojimo, in na naših finančnih zmožnostih. Pomembno je, kaj je dobro in sprejemljivo  za celo družino. Če starši plačujejo drage tečaje in tabore iz občutka, da so »dovolj dobri« starši le,  če težko  privarčevani denar žrtvujejo (investirajo) v otroške aktivnosti, na koncu nihče ne bo zadovoljen. Otroci namreč v zameno nikakor ne bodo mogli izkazati dovolj hvaležnosti za počitnice, da bi se njihovi starši ob tem počutili dobro. Lahko pa  se  vprašamo, zakaj to počnemo. Ali otroke pošiljamo na počitnice, da bi si pred njimi oddahnili? Se sami izogibamo družinskim odnosom? Se nam zdi, da morajo biti med počitnicami koristni, da jih je treba zaposliti? Česa se bojimo, da jih ne upamo pustiti, da počnejo, kar jih zanima? Morda spoznamo, da jih odrivamo stran od sebe; ali da jim ne zaupamo; ali da bo vse v redu, če bodo med počitnicami skrbeli sami zase; ali da se počutimo krive, ker ne preživljamo  dovolj časa z njimi … Karkoli že spoznamo,...